Med prednike mimo Prage

Morda je potrebna časovna razdalja, da bi nad čustvi, ki so ta hip še vedno zelo močna, prevladala “treznost”, karkoli že to je.

Družina in zgodovina postaneta zares zanimivi in pomembni, šele ko v življenju človeka preteče dovolj let, preko katerih lahko seže pogled v daljavo nazaj in zaradi katerih postanejo prioritete v človekovem življenju povsem druge, kot so bile takrat, ko si mlad in zagnan mislil, da boš svet spremenil kar z lastnimi rokami.

Družina, ki je dolgo predstavljala le mamo, očeta, brata in sestro, je dobila širše dimenzije, ko so izginili pod zemljo stari starši, še kak stric in teta, ko je odšel oče in za njim tudi mati …  nenadoma ti je jasno, da si zdaj ti na vrsti. In že si poiščeš  sotrpine, vrstnike, bratrance in sestrične, ki so na istem kot ti. Počasi odhajamo. Odšel je že Vladimir, odšel Jurica, ki nas je Pivkove definiral in umestil v globalni vasi, ne tisti iz interneta, ampak s porokami, delom, dejanji. Od Severne do Južne Amerike, od Nove Zelandije do Norveške, Afrike in Balkana, kamor koli greš, povsod lahko najdeš sorodnike, ki se tako ali drugače vežejo na Ljudmilo in Ljudevita. In njune prleško – češke prednike, na katere smo ponosni.

Pogled nazaj kaže, da so korenine trdne in segajo globoko v stoletno temo dokazov in domišljije, a so hkrati trden porok za nove veje in vejice pa listje na njih in vse tisto, kar živi na tej trdni podzemski podlagi. Lesna goba, gnezda ptic, morda kak grm bele omele, bele in črne vrane…

Kaj vse se je napletlo med nami, ker nas je veliko in ker se ne poznamo dovolj dobro in si zaradi nepoznavanja, plahosti in sramežljivosti pa tudi sramu včasih, premalo segamo v roke, je najbrž umestno, da mi, tretja generacija bolj ali manj toplih in mrzlih bratrancev in sestričen stopimo skupaj in si omogočimo nove pristne stike, ki bodo bogatili mlade, da se jih bodo veselili enako, kot se veselimo mi, ki se včasih celo (sami) srečamo. Naši pogovori so, čeprav jih ne gre podcenjevati, vendarle nekako ogoljeni. Sama koža, brez pisanega mladega perja res ni kaj posebnega.

Iz takih in drugih razlogov odpiram tale spletni dnevnik naše Pivko liste, mladih in starih sorodnikov, tistih iz Afrike in onih iz Severne Amerike, teh iz zlate Prage in Beograda, pa tudi onih iz hladne sence zidanic pod Pohorjem in na Kajžarju, cvetočih češenj v Brdih, takih, ki kljubujejo piranski burji in ljubljanski megli … Pred mano je zdaj cela vrsta zgodb, ki jim ni videti konca, ki jih nekatere poznamo vsi, postale so legende, druge bodo nove za tiste, ki ste daleč od oči, ne pa tudi srca.

To je vzrok za tale uvod v blog, povod vsemu temu pa je smrt strica Ondre Roubika, od katerega smo se poslovili v Pragi v ponedeljek, 12. maja. Naj počiva v miru, na krilih naših dobrih misli, ki jih bo poslej tudi on krojil, kot jih krojijo vsi naši preminuli predniki.

Poleg smrti je življenje še pomembnejši povod: kajti v Pragi smo se spet spoznavali in objemali, si obljubljali ….

Ta spletni dnevnik o globalizirani familiji Pivko, je samo majhen del izpolnjevanja obljub.
SE NADALJUJE

 

 

Malo pozneje

Čas je relativen, ravno ko misliš, da bo, izgine skoraj celo leto, ne da bi vedel, kam. Najprej je odšel mamin bratranec Ondra, malo za njim še Jelka. Ondra v Pragi, Jelka v Celju. Dva pogreba, skoraj drug za drugim, letos spomladi. Po maju smo žalovali, zdaj je čas, (!) za nove poglede.
Z Vido se peljeva jutri zjutraj v Prago, kot nalašč je danes pritisnila zima, sneg, veter, temperature globoko spodaj. Tomaš, Ondrov sin naju zato pričakuje šele zvečer. Medtem bova peli češke pesmi spomin na mamo in na vse druge,  ki so šli na drugo stran. Bdet nad nami.,

Predzadnjič: vračanje z razmislekom

Kakor pravijo naši južni bratje: svakog gosta za tri dana dosta.

 

Tukaj, pri mojih, sem bila mesec dni in priznam, da se veselim doma. In slutim, da si bodo oddahnili tudi tukaj in spet zaživeli svoje utečeno življenje. Ne da bi bilo to čutiti, ali da bi se poznalo navzven. Jaz to vem, ker sem izkušena. Obiski so pač obiski, pa če so še tako diskretni in dobronamerni. Lepo da pridejo in še lepše, ko grejo.

Imam kar nekaj izkušenj z obiski. En moj bratranec na primer, ki se je oženil v Beograd, se je ob svojih obiskih pri meni v Ljubljani vedno poudarjeno obnašal kot Srb. Da se mu streže od spredaj in od zadaj, da se mu vse plačuje, da se ga vabi ven, da se zanj doma kuha tako, kot je njemu všeč. Tudi dopust sem morala vzeti, da sem ga stregla … Oddahnila sem si vsakokrat, ko je odšel. Za proti uslugo pa, ko sem jaz prišla k njim na obisk, se je obnašal kot pravi Slovencelj, medtem ko se je pri meni zmrdoval ob vsaki pregosti ali preredki turški kavi, je tam v Beogradu sproti sešteval, koliko je porabil “na meni” … Tu, v Sloveniji sem pred kratkim naletela na en par, ki je najprej vprašal: a bi kaj? Sem rekla, no ja, kavico pa bi! Pa je ona z belim pogledala in rekla, ja, ampak midva imava samo kavomat na kasete. OK, sem bila vesela, da bom to enkrat poskusila, to bo tudi čisto v redu. Ona je pa kar stala in dahnila: ampak veš, kasete so zelooo drage! Ja pa nič, pa kozarec vode, sem rekla in to tudi dobila. Slovenceljni, ne?

Taki pač smo: cicije, kot bi rekel moj posrbljeni bratranec. Cicije, pa še kaj drugega tudi. In tile moji, ki živijo že skoraj desetletje v tujini, so se z njo zlili, kot bi bili tukaj rojeni. Prijazni, potrpežljivi, permisivni… če ti je do zalivanja, seveda, kar daj! Da bi skuhala juho? Samo če si želiš… Če hočeš, gremo s kolesi, v muzej, na ogled mesta… kupovat… Kar koli. Trdote nisem zaznala niti pri obravnavi otrok in njihovih muhavosti. Še manj pri obiskih nevzgojenih otrok s sosednjega vrta. Tim, starejši, je pravil, ko sem ga spraševala o tem, zakaj nimajo domačih nalog, da jih seveda imajo, vendar jih on naredi že v šoli. Po pouku, ko čakajo na kosilo. On jih naredi. Drugi poleg njega klepetajo in se zabavajo. Pa te to ne moti? Seveda moti, težko se koncentriram. Pa jim kaj rečeš, vprašam. Začudeno me pogleda, kot bi mu predlagala, naj si obuje superge od sošolca ali kaj takega. Vsak ima pravico, da dela, kar hoče, mi reče v svojem dialektu, ki je mešanica primorščine in angleških diftongov. In me pusti brez besed, da razmišljam o svojih nestrpnostih in spreminjanju sveta na svojo raven.

Dalo mi je misliti, predvsem v zvezi z Benom. Tistim najmlajšim, ki me je videl le enkrat doslej in ki je tri dni pred mojim prihodom spraševal: kdaj pride babica? Tistim, ki sem ga hotela osvojiti na mah, da bi si me zapomnil.

Ma, me je odklanjal in odklanjal, tulil, če sem se v avtu usedla zraven njega, me odrival na vse mogoče načine, me grdo gledal izza ogla… OK, mogoče pa otrok čuti, kadar česa ne odobravam. In sem se potegnila nazaj, nisem se več menila zanj. Potem sem začela tudi razmišljati permisivno, gledati nanj drugače … Nekega dne je sam ponudil lopar za badminton. Drugič je z mano brcal žogo, tretjič sva se igrala z legom. In potem je šlo vsak dan na bolje. Lahko upam, da ob mojem odhodu o meni ne bo čutil zoprnije, če mu bodo omenili babico. Nič ni zaleglo, ko sem mu najprej prinesla in potem še kupila škatlo lega. Zaleglo je šele, ko sva se začela skrivati po hiši, igrati v avtu igro ugani na kaj mislim…, skupaj vriskati in se režati …

Podaril mi je celo eno svojo sliko, ki jo jutri nesem s seboj.

V tem je trik: da pustiš drugim dihati po svoje. Da nehaš ocenjevati, kritizirati, primerjati, tehtati… Edino tako lahko drug ob drugem preživimo tudi pri nas, pa čeprav nas je zgodovina razdelila in nas delijo dalje z zgodovino obsedeni Slovenci. Namesto bega za kruhom ali avanturami v tujino (eden na blogu, ki ga spremljam, je o sebi zapisal, da je sicer Slovenec, a poskuša čim manj časa preživeti v Sloveniji), je mnogo več poguma potrebnega, da ostaneš doma in tu zgradiš svoj svet sreče in drobnih prijaznosti do soljudi.

Čreva, prosto po Marku Švabiću bomo izvlekli naslednjič, doma. JUH!

Še 4 dni: Dan dela, labor day

Praznik dela se tukaj praznuje vsak prvi ponedeljek v septembru. Zakaj, tukaj ne bom razlagala, zgodba je krvava in bila politično obarvana, iz daljnega leta 1886. Medtem je minilo toliko časa, da je tukaj le še malokomu res znano, za kaj je šlo.

Dela prost dan, ki vedno pade na ponedeljek, podaljša vikend odraslim in otrokom, ki začnejo šolo šele jutri, v torek. Tukaj, daleč na vzhodu ZDA, kjer je zdaj večer, pri nas doma pa je že jutro in to torkovo, so otroci šli bolj zgodaj spat. Ker bo jutro zgodnje. A ne bolj, kot je bilo današnje, ko so se že pred sedmo pekla jajca za zajtrk, kajti po njem smo se odpeljali, vseh nas pet na tekaški dogodek. Miha je tekel pol maratona, Tim štiri milje in prvič v življenju tudi petletni Ben v uradni, rumeni majici, ki so jo dobili vsi udeleženci teka.

Dve debeli uri sem navijala.

Pa sem včeraj mislila, da sem se spremenila v eno alienirano, vsega naveličano babo, ki le nerga… Včeraj smo namreč šli v Seattle na ogled mesta z račko, kot pravijo tistemu amfibijskemu vozilu, nekdanjemu prevoznemu sredstvu ameriških vojakov v Vietnamu. Zastarele in odslužene so jih spremenili za turiste. Dve uri vožnje po mestu in potem po velikem jezeru z vodičem, ki ni utihnil niti enkrat za deset sekund skupaj, če pa je, je vmes navijal rock, nas silil, da smo dvigali roke, jih spuščali, kričali in z gesto, ki pri nas ni ravno spodobna, zavpili vsakokrat, ko je vodič zagledal kje kak Starbuck. To je najbolj znana veriga kafeterij, v katerih znajo pripraviti za vsakogar tako kavo, kot jo najraje pije. Moji, recimo, smo ugotovili, se reče doppio. Pride kratka, črna. Late je zelo razvlečena z veliko mleka. Sploh je ta dežela narejena tako, da se v njej lahko vsak počuti sebi primerno prijetno. Hočeš živeti zdravo? Kupuješ v trgovinah z zdravo prehrano. Če moraš živeti skromno, kupuješ v takih, kjer je vse zelo poceni. Hočeš modne cunje, kupuješ tam, kjer jih imajo – in menda sploh niso drage. Maja pravi, da njena prijateljica, direktorica v veliki in uspešni slovenski firmi (ja, take tudi so, čeprav o tem nihče noče pisati), prileti vsako leto in si tukaj nakupi toliko poslovnih oblek, da si z nakupom prihrani za letalsko vozovnico.

Če je dežela res taka, da se lahko v njej imaš fino, zakaj sem se torej včeraj počutila tako bedno kar nekako ogoljufano na tej dvourni vožnji? Meni ni bilo do kričanja, do izražanja veselja, ne da bi imela kak povod zanj. Tudi po pravici povedano, več kot dve tretjini vodičevega govorjenja nisem razumela. Govoril je prehitro in preglasno, potem sem si pomagala tako, da sem odpisala iz zaznavanja njegove besede in prepustila očem, da so gledale, kar je bilo ogleda vrednega. Ampak žrlo me je kljub temu. Kako da so ljudje takoj pripravljeni vpiti hura, ali pa glasno pritrjevati, jeeee, jeeee! Zavpiti na povelje Tekila! Kriliti in zamahovati, eh! Edini odgovor je pač bil, da sem ena tečna…

Sprijazniti se je treba, sem si rekla, s stanjem. Eni težko hodijo, drugi imajo sladkorno, tretjim odpoveduje spomin. Meni pa je očitno udarilo v zoprno smer. (?! ) A se je danes izkazalo, da lahko še vedno “noter padem”, da lahko kričim in navijam, pa ne samo za svoje, ki tečejo, ampak tudi za vse druge, med tekači so bile strašno stare gospe, na pol so tekle, na pol hodile, s palico nekatere, bile so debele in prepotene, ampak so jo mahale mimo mene polne poguma in prepričanja, da bodo prišle do konca. Ah, bilo je pravo olajšanje, še posebno na koncu, ko sta Miha in Maja prepričala Bena, ki se je od treme pred svojim prvim tekom začel jokati in je hotel nazaj domov, takoj, takoj!, da je šel teč. In potem, ko sta na smrt utrujena Miha in Ben tekla poleg njega kot za stavo, kljub bolečinam, ki jih je Tim pridelal na stopalu in izčrpanosti, ki je sledila 22.5 km dolgemu teku Mihata. Koliko sreče in veselja na kupu.

Park je kar trepetal od skupinskega adrenalina in veselja, dišalo je po žaru in pivu. Videla sem žensko, ki je prišla navijat z veliko tablo, na kateri je pisalo: Pohiti! Tvoje pivo je zelo osamljeno. Bila je tudi ena druga, ki je tekačem molela tablo z velikim napisom: pred tremi meseci se je tole zdela krasna ideja!

Nemalo povsem izčrpanih tekačev je ob tem bruhnilo v smeh in z dvojno močjo teklo dalje.

Tak dan dela je meni všeč. Da so ljudje veseli z razlogom. In da je vsebina trenutka v dnevu bogata, nabita z nečim pozitivnim. Ne, nisem še stara, tečna…

Še dva večera bom spala tukaj, potem grem nazaj. Pa ravno zdaj, ko je postalo tako prijetno domače, toplo in lepo.

Bom vlekla tale kurja čreva prosto po Marku Švabiću še vsaj dva krat.

• 

Še 6 dni: Potreba po športu

Kathy, kalifornijska žena Milenka Matanovića je zadnjič na večerji vprašala mojega starejšega vnuka Tima, ali se ukvarja s kakšnim športom. Njegov odgovor, da plava, je obvisel nekako v zraku, pa je ponosni oče povedal, da zelo dobro plava. In res je v svojem letniku med najboljšimi na SV ZDA. V resnici je Tim, ki bo kmalu star 15 let, zagrizen plavalec. Kot večini mladih je tudi njemu Phelps nekakšen nedosegljiv vzor, čeprav je freak, je pripomnil. Ker ima roke, ko jih raztegne, daljše od višine svojega telesa, in ker… naštel je še nekaj takih telesnih posebnosti, ki mu omogočajo, da je letos na olimpijadi odnesel štiri zlate in dve srebrni medalji. Da o časih, ki jih je odplaval, ne govorim. Ampak plavanje v ZDA ni kak posebno popularen šport, na mnogih internetnih straneh z novicami, ki so te dni polne komentarjev in poročil o boju obeh predsedniških kandidatov, teče števec, ki odšteva sekunde, minute ure in dni do začetka nacionalne nogometne lige. Medtem ko to pišem je števec pokazal 3/13/22.

Tudi pri nas je nogomet na vrhu priljubljenosti med športi. Seveda, ker ga merijo s števci virtualnih ogledov tekem, ki se ne morejo primerjati s številom ljudi, ki nogomet gledajo v živo (čeprav so stadioni tukaj polno zasedeni, v nasprotju s publiko pri nas). Eno je ogledovanje športa na kavču s pivom v roki ali celo v živo, drugo pa je šport kot nepogrešljivi del vsakodnevnega življenja posameznika. Ko njegovo telo postane nemirno, ker potrebuje gibanje ali spodbudo, ki bo dvignila adrenalin.

Danes smo že drugi dan zapovrstjo kolesarili.

Včeraj je bil zame itak nekakšen kolesarski krst, prevozila sem dobre tri milje dol v dolino in potem prigarala nazaj gor do parkirišča. S pavzami, ki sem jih preživela stoje, s plastenko vode v roki. Danes, priznam, da me je marsikaj v telesu ščipalo in zategovalo še od včeraj, smo prevozili precej več, ampak po ravnem, mala malca, kot je rekel Miha, a ne? O vetru, ki NI pihal v hrbet, nihče ni govoril. Da sem eno športno podhranjeno bitje, mi je postalo popolnoma jasno, ko sta Miha in Tim odkolesarila še nazaj do doma, mene in malega Bena, ki je na otroškem sedežu že drugi dan “kolesaril” za Mihatovim hrbtom, pa je pobrala Maja v avto, s katerim nam je prišla naproti.

Pred dnevi sva z Mihatom pospravljala garažo, videla sem kolesa, čelade (obljubiti sem morala, da si bom eno kupila doma), videla kup opreme za taborjenje, nahrbtnike in kramo, ki spada zraven, ampak v resnici se nisem zavedala, da je v tej družini mojih potomcev šport vseprisoten. Jutri gremo nekam hodit, so rekli, ker da oni pogosto hodijo, vmes prespijo, kjerkoli pač so in se drugi dan vrnejo. In če prištejem dejstvo, da Maja vstaja tudi pred peto zjutraj, da se odpelje telovadit ali v bazen, ki je najmanj pol ure vožnje od doma, da Tim plava vsak dan, včasih tudi po dva krat, da Miha teče in te dni začenja shujševalni režim, da bo čez mesec dni v Chicagu 5 kg lažji tekel maraton … se res počutim zanemarjeno.

Pred 20 leti, ko sem bila na obisku pri Vidi v Iowi in sem še kadila, sem imela podobne občutke, kajti takrat tukaj že skoraj nihče ni kadil. Letos sem v skoraj mesecu dni videla le dva človeka kaditi. Ta občutek, da prihajaš iz neke druge kulture, območja, ki je v svojih navadah cela ozvezdja daleč … Temu včasih rečejo tudi kulturni šok.

No, torej sem doma drugje. Tudi tukaj ni vse rožnato in tako, kot se mi vidi v mlajšem delu moje družine. Tukaj na splošno ljudje res ne kadijo, ampak večina se tudi tukaj ne ukvarja s športom, sicer ne bi bilo mogoče, da bi bilo toliko debelih na cestah, v trgovinah … Tudi tukaj se ne hranijo vsi le z mesom in zelenjavo. Tudi tukaj so ljudje, ki razpacani poležavajo po kavčih, pijejo pivo in strmijo v TV nadaljevanke. Tudi tukaj so mnogi ljudje brez službe ali pa v njej zaslužijo komaj za preživetje.

Zadnjič smo bili na zajtrku, po Mihatovem teku na 10 K, v eni taki lepi restavraciji.

Mlad natakar, ki nam je stregel, je imel na uniformi pripeto tablico z imenom: Vladimir. Najbrž je Rus, smo ugibali, in seveda jaz, ki ne poznam pravilnih kod obnašanja, sem ga kar vprašala. Je rekel, da je Srb. In da je že 9 let tukaj. Pomeni, da je prišel, ko je v njegovi domovini dokončno ugasnilo upanje na demokracijo, takoj potem, ko so izvedli atentat na Zorana Đinđića. Tako preračunavanje mi pojasnjuje njegovo veselje, ko je videl, da smo “naši”. Takoj nam je hotel plačati kavico, “svojim” ljudem, iz Balkana. Presrečen, da je lahko govoril po domače. Ni in ni mogel nehati pogovora, kar teklo je iz njega. Vse o tistem, kar je zdaj pri njih doma, kar je bilo, pa o tem, kaj je zdaj tukaj, o tem, kako živi in se seli v Chicago čez nekaj dni … Lahkotno in prostodušno. Kot se za Balkance spodobi. Kot je bilo tudi pri nas, nekoč. Veselo, malce vetrnjaško, pogosto impulzivno in nepremišljeno. Kdo pa je kdaj razmišljal o tem, da ni dobro jesti bikarbonatov, ali da je treba zdravo živeti in se zaradi zdravja in odgovornosti do sebe ukvarjati s športom? Res se je umiralo prej, pa ne od raka in demence, ampak od kapi, prometnih nesreč in noža. Balkan kot Balkan.

A svet se spreminja, in mi z njim. So rekli že stari Rimljani. Velja še danes in za Slovence tudi.

 

Čreva prosto po Marku Švabiću bomo vlekli še par dni.

Še osem dni: Od Billa Gatesa do Anderliča

 Pravkar sem pobrisala vse pripombe, ki sem si jih naredila ob predlogu nove spletne strani za ZDUS (nevladna organizacija za upokojence, ki jo vodi dr. Kožuhova). Pobrisala preprosto zato, ker se mi zdi, da pripombe ne bodo spremenile bistva te strani, ki je po svoji tehnični plati podobna otroški hiški iz lesenih kock, po svoji vsebinski pa odbijajoče aktivistična. Tako kot se je dolga leta poznalo dnevniku Delo, da ga vodijo računalniško nepismeni ljudje, se tudi ZDUSu pozna, da odgovorni nimajo kaj dosti pojma o računalništvu, kaj šele, da bi vedeli, kaj ena taka malce modernejša spletna stran zahteva od njih in kaj vse lahko ponudi svojim obiskovalcem. Pri brskanju po spletu velja pravilo, da se ljudje nikoli več ne vrnejo na spletno stran, ki jih ni zadovoljila, Vsebinsko in oblikovno.

Pa tu ne gre za umetnost. Umetnost in internetne strani nimajo nič skupnega. Umetnost je treba iskati drugod. V Ameriki, če izvzamem nekaj megapolisov in velemest, jo je celo v muzejih težko najti.

Gledam knjige o SV predelu Amerike, kamor sodi, tam levo pod Kanado, tudi država Washington. Večina turističnih knjig ponuja poleg fotografij pokrajine številne možne izlete, peš in kolesarske poti, naravne rezervate in etnološke posebnosti. Muzeje in galerije je najbolje iskati po internetu. Morda pretiravam, ampak ljudje se v teh krajih najraje zadržujejo na prostem, če le ne dežuje. In Seattle je znan po izredno mokrem in slabem vremenu. Razen, ha-ha, če sem jaz na obisku. Potem gotovo ne dežuje. Že drugič sem tukaj avgusta, že drugič ves mesec nisem videla niti kaplje dežja. Nekdo me je, ko sem to omenila, povabil, naj pridem več krat, kajti tu so ljudje lačni sonca in modrega neba. Takrat prilezejo iz hiš, pravijo mi, da se ob takih dneh prometna konica začenja uro ali dve prej, ker ljudje lovijo sonce.

Torej, kaj počnejo, kadar je slabo vreme?

Hodijo po muzejih in galerijah? Malo verjetno. Miha me je peljal v Tacomo,

tretje mesto po velikosti v državi Washington, v resnici je kar nekaj zelo visokih nebotičnikov, ki pa so, kot povsod namenjeni pisarnam, mesto samo pa ima toliko prebivalcev kot Ljubljana, filmski festival neodvisnega filma, muzej steklarstva in zgodovinski muzej. Oba sem videla, v prvem je bila veličastna razstava italijanskega steklopihača, umetnika iz Benetk Lina Tagliapietre,

v drugem pa so ponosni lastniki mumije iz Egipta, ki jo je tja pripeljal domačin, svetovni popotnik Mason. V Tacomo je prišel malo pred koncem 19. stoletja z dvema dolarjema v žepu in je v poldrugem desetletju postal multimilijonar. Človek z vizijo, ki je znal izkoristiti ogromne količine lesa, ki so ga temnopolti delavci žagali na roke, premogovnike, bližino druge največje reke v ZDA Kolumbije, največje po količini vode, ki se izlije v Tihi ocean, na kateri proizvedejo največ električne energije … polne lososov… Skratka bogastvo na dosegu (Masonove) roke. Tacoma ga slavi kot ustanovitelja mesta, ki ji je med prvimi v ZDA zgradil cestno železnico, postavili so mu veličasten spomenik, po njem se imenujejo trgi, ulice, …. Seveda je Allen C. Mason svojo domišljijo hranil tudi z branjem in je s prijateljem poskusil v 80 dneh priti okoli sveta. Potreboval je deset dni več, tri mesece, ker je v tem času “zavil” med arheologe v Egiptu in pripeljal v Tacomo slovito mumijo, za katero je po branju hieroglifov (!) določil, da je iz časa 2000 let pr.n. št. Šele z modernim skeniranjem so ji pred kratkim določili starost: iz časa 500 let pr.n.št, poleg pa lahko prebereš tudi rodovnik, vidiš visokega egipčanskega svečenika v naravni velikosti in s forenzično obdelano glavo. Prav en lep človek, ni kaj, če je to, kar je v trugi, sarkofagu res pripadalo njemu. Kakor koli, Mason je umrl kot veliki dobrodelnik, mesta, skoraj brez ficka, ker je ves denar razdelil ljudem, ki jih je zadela naravna katastrofa.

Puget sound, ob katerem ležita Seattle in Tacoma je morda zaradi dobrega zraka in odlične vode, ki jo je mogoče piti iz pipe, postal dom številnih ljudi, ki so tukaj obogateli. Nekdanji lastnik in vodja Microsofta, Bill Gates je drugi tak primer človeka, ki je obogatel in svoje bogastvo v oporoki v celoti zapisal medicinskim raziskavam. Njegovo novo podjetje, ki domuje v dveh visokih stolpnicah sredi Seattla, ni pridobitniško, vendar se vanj zlivajo reke denarja drugih miljarderjev, ki jih je k donatorstvu naprosil Gates. (Znano je, da ga je le Steve Jobs poslal nekam). Milenko Matanovič, o katerem sem pisala pred nekaj dnevi, vodi svoj Pomegranate Center z donatorstvom občin, in vedno primakne tudi Microsoft svoj kupček. V resnici sem videla to firmo kot donatorja in podpornika številnih ljudem namenjenih prostorov in ustanov, od seattelskega akvarija, zoološkega parka, ne bom naštevala, ljudje tukaj so vajeni ne le prostovoljstva, ampak tudi darovanja, če imajo dovolj. Delavci Microsofta vsako leto naberejo sami okrog 20.000 dolarjev donacij, vsak od njih podari dan svojega dela oziroma zaslužka v dobro družbi. Na spletni strani je formular, ki ga je treba izpolniti, da bi prišel do potrebnih sredstev za umetniške ali za družbene projekte.

Pri nas? Bolje da ne razmišljam. Vem le za Anderličev Žitni most v Ljubljani, gotovo bi se našlo še kaj, prepričana sem, da nisem dovolj obveščena. Če nova vlada samo jemlje in spravlja organizacije prostovoljcev v obup, so med nami številni tajkuni, ki še ne vedo, kako lepo je dajati (čeprav so, ali bolje, ker so to, kar imajo, dobili prav od tistih, ki bi jim lahko kaj tudi vrnili. V času stiske. Nekaj lepega pač, kar bi se lahko zgodilo tudi pri nas.

 Še bomo vlekli čreva dalje, prosto po Marku Švabiću. Še osem dni.

Še 10 dni: Ljubezen do domovine

Življenje v deželi, ki s tvojo nima skoraj nič skupnega, razen, da ljudje hodijo po dveh in imajo enake fizične potrebe kot vsi drugi na svetu (jesti, piti, spati pod streho) ni enostavno. Navade so druge, koda medsebojnih odnosov pa skrita. Koliko napak naredijo priseljenci, posebno tisti, ki ne tičijo v etnični skupini, kot to počnejo Kitajci ali Indijci pa tudi Slovenci v nekaterih krajih (Cleveland), zna povedati vsak od njih.

Če pa prideš za kratek čas, ga lomiš skoraj na vsakem koraku. Letos, drugič tukaj, ugotavljam celo vrsto pred dvema letoma spregledanih omejitev, ki preprečujejo sproščenost. Letos sem precej bolj tiho, kot sem navadno doma, ali kot sem bila na prejšnjem obisku. Letos pazim, kaj rečem, bolj gledam in razmišljam o tem, kaj vidim.

Mogoče domačini marsikaj spregledajo, če ne znaš jezika. Barbara, moja prijateljica iz Gane, to prav dobro ve. Čeprav… Gana je dežela odprtih ljudi, veselih, polnih smeha in ritma tako v jeziku kot v gibanju telesa. Natančno pred 50 leti sem tam praznovala svoj 21 rojstni dan, v družbi ganskih domačinov, priseljencev iz Toga in Zgornje Volte, kot se je takrat imenovala Burkina Fasso, pa gostujočih učiteljev iz ZDA, ki so prišli učit na univerzo v Legonu in so imeli naju s sestro za eksotični živali, ki sta prišli iz komunistične države. Kar naprej so hoteli govoriti o komunizmu, to so bili mladi ljudje, levičarji, salonski komunisti. Govorjenje o komunizmu je bilo takrat v modi. In to nama je odpiralo vrata in zameglilo vsakršne prepreke, če so kje kakšne bile. Barbara pa je prišla pol stoletja pozneje na obalo ob Akri, tam našla sebe in sonce, ples in smeh, kakršnega doma ni doživela. Ni čudno, da jo je prevzelo in je tako rekoč našla tam svoj drugi dom. In na srečo ima za sina Ladota, enega najinteligentnejših Slovencev (pri meni je med prvimi desetimi, če začnem pri Štefančiču jr. in končam pri Crnkoviču, vmes pa se nizajo vsi drugi od dr. Močnika do Kocijančiča ml.). Lado je materi odprl tisti del življenja, ki ji v Sloveniji očitno ni bil mogoč. Ljudi, ki so v Afriki našli pravi dom poznam kar nekaj. Vem na primer za Željka, ki je šel po diplomi pogledat Saharo in se ni več vrnil, razen na dopust, zdaj bi lahko pokoj užival doma, ampak ne, on je ostal tam. Predelal je skoraj vse dežele Afrike, služboval v krajih, kjer je vladala lakota in so pomoč ZN sproti požirali kruti vladarji in lokalni mogotci, živel je tudi v Tunisu in je ušel s celo glavo, zdaj dela v Burkini Fasso. Slovenec, ki bi lahko napisal knjigo, če bi hotel. Ampak najbrž je takih še kar nekaj po svetu. So tudi romantične zgodbe ljudi, ki živijo v tujini. Ko omenjam Tunis, tam živi Vili, ki se na twitterju podpisuje kot “A Slovenian in Tunisia”, na fotki pa nosi klobuk kot Humphrey Bogart v filmu Casablanca. Kar seveda samo na sebi ne govori o njegovi romantični zgodbi z Rajo, ki jo je tam srečal kot mladenič, se z njo poročil v Ljubljani, zgodba pa že desetletja teče tako, da Raja živi in dela kot ugledna zdravnica v Ljubljani, on pa živi in dela kot ugleden podjetnik v Tunisu. Zakon deluje kot ura, zgledno. Barbara, tretja iz te vrste, se na Twitterju predstavlja kot “A retired Slovenian lady found her piece of heaven by the Ghanaian beach. By opening Barbara’s village resort I am sharing it with the rest of the world.” Še ena srečno zgodba. Vsem trem je skupna ljubezen do domovine. Vsi trije so ves čas v stiku z domačimi, s prijatelji, ki so jih tukaj ohranili, Željko na Skypu, Barbara z blogi, na FB in Twitterju, Vili pa je zvest sledilec globokih umovanj Marka Crnkovića na Twitterju. Ah! Kot je rekla moja pokojna mati: enkrat Slovenec, vedno Slovenec, ne glede na to, kje živiš.

In prilagajanje mladih izseljenih družin in Slovencev v tujini se navadno kljub vsem naporom postati drugačen, vključen, neopazen (?) na koncu vendarle izkaže z vso slovansko paleto čustev, ki ne more zatajiti svojih korenin. Ki skrivoma zelo natančno sledi dogajanju doma in se zaradi njega tudi pogosto žalosti.

Tako to vidim, pa naj me obesijo tisti, ki mislijo drugače.

Čreva bom v spomin in veselje Marka Švabića vlekla dalje še 10 dni.

12/13 dan: Tri rojstnodnevna vprašanja

Nekateri rojstni dnevi minejo tako, da se jih ne spominjamo. Ne kje smo bili, ne s kom, ne kaj smo tisti dan počeli. Drugi ostanejo v spominu za dolgo in se v njem počasi spreminjajo. Sušijo ali včasih tudi nekateri pridobivajo na teži.

Moj današnji bo ostal v spominu. Ne samo zato, ker se je odvil daleč od doma, a z mojimi ljudmi, ki so mi ves dan izkazovali, kako radi me imajo. Tudi zato, ker sta Miha in Maja povabila mojega prijatelja in njegovo ženo na zgodnjo večerjo. Tako nas je bilo več za mizo, oba vnuka, ki bi ju bila vesela tudi moja stroga mati, njuno vedenje in olika sta bila brez napake. Ha, moja mati je vse svoje življenje učila vnuke lepega vedenja, svojega prvega vnuka, Vidinega Saška je tako dresirala, da je, ko se je vrnil iz Afrike, kjer je trileten preživel poldrugo leto s starimi starši, rekel očetu po prvi skupni večerji v Ljubljani: “Thank you for the lovely party!” Seveda je bil oče zgrožen, ampak take so bile pač navade tam v tropski Afriki.

Nekam veliko mi gre po glavi Afrika, Gana konkretno.

Da se vrnem k današnjemu dnevu: na večerjo sta prišla Milenko Matanovič in njegova žena Kathy. On Slovenec, svetovno znan umetnik na nam še neznanem področju in Kathy, Kalifornijka, ki ga je pred davnimi leti vzela za moža. Že na začetku sta rekla, da me bosta danes vprašala rojstno-dnevna vprašanja. In res sta me zaslišala, potem ko smo pojedli (Miha je spekel govedino na žaru, Maja je naredila borovničevo pito, tako dobro, da jo bom morala ponoviti za svoje doma, Miha pa je že včeraj zamesil in spekel potico – s pekani, pinjoli in medom, eno najboljših, kar sem jih jedla in smo jo razdevičili že včeraj, ko je bila še topla, takrat je potica po moje najboljša). Ne morem iz svoje kože: najsrečnejša sem, če lahko 1. berem in 2. kuham. V tem vrstnem redu. Torej ima hrana tudi v tem blogu posebno mesto.

Ko smo torej pojedli, sem dobila 1. vprašanje: kaj je bilo najpomembnejše v minulem letu. 2. vprašanje: kaj si želim, da bi se zgodilo v prihodnjem letu in 3. vprašanje: kako bom v napor, da bi se to zgodilo, vključila sodelovanje družine.

Hja, to zadnje vprašanje me je presenetilo, ne da bi ne imela odgovora, ampak ker je pomen družinskega sodelovanja sploh vključen. Pri nas se največkrat reče: žlahta, strgana plahta in vsi vemo, kaj to pomeni. Milenko in Kathy sta pojasnila, da svoji dve hčerki – ena od njiju je znana operna pevka – ob vsakem rojstnem dnevu vprašata ta tri vprašanja. In njuni hčeri to delata dalje v svojih družinah in na vseh rojstno-dnevnih proslavah, na katere sta povabljeni. Tri vprašanja se širijo, je rekel Milenko, ki se očitno zaveda, da so taka vprašanja pri marsikom spremenila pogled na familijarno tradicijo, po kateri se tukaj v USA izgubijo stiki med starši in otroki takoj, ko slednji odidejo v višjo šolo. Ta dežela je res ogromna, zato to ni tako čudno. Samo Washington state, v kateri je Seattle, je skoraj 20 krat večja država od Slovenije in pri tem je šele 18. po velikosti v ZDA.

In moji odgovori? Na vprašanje 1: materina smrt, na vprašanje 2: knjiga skupaj z Vido in mali biznis skupaj z obema mojima najbližjima ženskama: Bredo in Vido. Vederemo ne? Upanje ugasne zadnje. Če preživim, se bo morda kaj celo izcimilo iz teh načrtov.

V resnici je tako, da je treba izreči in potem se kaj tudi zgodi. Treba si je upati, o tem smo danes govorili, vsaj Milenko je govoril o tem, da je odšel iz takratne Juge, ker kot umetnik tam ni imel prav nobene perspektive. Milenko je bil član grupe OHO. Danes je tu v Ameriki spoštovan umetnik, svoje življenje je posvetil slikarski umetnosti in ljudem. Oboje je združil v neprofitni organizaciji Pomegranate Center, ki s pomočjo donacij in umetnikov aktivira prebivalce zanemarjenih sosesk, da skupaj zgradijo nove ali dodelajo stare družabne prostore. Pred mesecem so dokončali 132. na novo osmišljen park sredi Walla Walla v Kirklandu. Njegovo delo poznajo od Rusije do Kitajske, Evrope in Indije… Žal umetniki, ki so uspešni v tujini, niso ravno najbolj cenjeni doma. Nemo propheta in patria. (Sem vedno mislila, da je to rekel kak pameten starorimski mislec, ampak sem preverila : Biblija in to kar dva evangelista. )

Večer sva z Mihatom končala zadnja, Miha je naložil iz Amazona Cohenov film Diktator, ki se je vsaj meni zdel manj smešen od Borata. Mogoče je razlog v tem, da je film doživel cenzuro v USA, da ga lahko predvajajo. Bom videla doma, kakšen je v evropski različici, če ga gledaš v celoti.

In tako je minil ta rojstni dan, malo tudi v spominu na lanskega, ki je bil poseben, v Istri in na tistega, ki se je odvil pred 50 leti v Akri. O tem jutri. Pa o Barbari, seveda tudi.

In bomo ta čreva vlekli dalje, prosto po Marku Švabiću.

PS: me sprašujejo, kdo to je: poišči v knjižnici in se zabavaj!

10/11 dan: Barbara, smeh in prostovoljstvo

Danes sem po hitrem postopku končala delo, ki sem ga prinesla s seboj. Almanah o zgodovini zveze društev upokojencev Slovenije. Napisala tudi pisemce prvi dami Slovenije, ki mi je pred časom obljubila napisati uvod o prostovoljstvu, saj se kot žena predsednika države ukvarja največ s podporo prostovoljnemu delu. Tako, kot to delajo tudi druge žene predsednikov držav. Barbare se spomnim še iz taborniških časov kot skromne in nevpadljive punce, ki se je rada smejala. Mogoče je še vedno taka, mogoče se še vedno rada smeji, mislim pa, da prav veliko priložnosti za smeh nima. Vsaj ne, če se ukvarja s prostovoljstvom.

Prostovoljstvo pri nas ni ravno bogato z dobro voljo. Te, ki delajo med upokojenci, vidijo in doživijo prej grenko plat življenja kot srečno in zabavno. A najbrž je taka narava tega dela.

Ko to primerjam s tukajšnjim prostovoljstvom, vidim veliko razliko. Tukaj se ljudje za prostovoljstvo odločajo iz etike in navade. Pri mojih so prostovoljci vsi: Maja je pravkar prevzela urednikovanje šolskega internetnega obveščevalca staršev v obliki mesečnega časnika. Njen sin je prostovoljec v šoli, to je tudi del šolskega programa in ker sodi med najboljše učence na šoli, je član kluba odličnih, ki pa seveda morajo dajati zgled, tudi s prostovoljnim delom. Miha prostovoljno dela v svojem poklicu, ravno včeraj je zvečer predaval stotinji računalniških arhitektov o etiki in potrebah nove zakonodaje pri tem poslu. Prostovoljno, brezplačno … Maja mi pravi, da je vračanje skupnosti, v kateri živiš, nekaj samo po sebi umevnega.

Na farmi, s katere smo v sredo spet prinesli dve košari zelenjave, imajo seznam prostovoljcev, ki pridejo ob določeni uri pomagat sadit, obirat, zalivat, plet … Mi imamo pa vrtičkarje, kjer vsak ljubosumno hoče svojo lopo za lopato in grablje. No, seveda, imamo tudi ljudi po vaseh, ki takoj priskočijo na pomoč pogorelcem ali takim, ki jih je prizadelo vreme. Vendar to ni isto. To sodi v okvire samaritanstva, sočustvovanja in še česa podobnega. Ampak, kdo pa brezplačno hodi naokoli pomagat kar tako, iz svoje dobre volje?

Na ZDUS-u imamo program, v katerem dela tisoče prostovoljk, ki obiskujejo starejše, doma živeče upokojence. Jih popišejo, ugotovijo, ali kaj potrebujejo in o njihovih potrebah obvestijo, seveda če obiskani dovolijo, Centre za socialno delo. Popisani listi služijo raziskavi, ki jo sproti dodeluje dr. Mateja Kožuh Novak, predsednica ZDUS-a. Podatki so koristni, vendar prostovoljno delo s starejšimi si jaz predstavljam drugače. Še posebno, ker poznam kar precej prostovoljk, ki so si ob obiskih starejših našle relativno dobro plačano delo, saj hodijo potem na dom za plačilo obiskovat in negovat take, ki to potrebujejo in finančno zmorejo. Saj jih ne obirajo, cena je bolj simbolična, vendar to ni prostovoljno delo.

Razlika je očitna tudi na drugem področju: so ljudje, ki so rojeni prostovoljci in so se pripravljeni raztrgati, da bi opravili, kar čutijo, da je treba opraviti.

Poznam en primer iz Škofje Loke, ženska, prostovoljka mi je rekla, da tako veliko dela prostovoljno s starejšimi, da ji bo zakon razpadel. Mož vse bolj nerga, ker je nikoli ni doma. Na tihem mislim, da je ravno narobe: njej zakon razpada, pa je našla vratca, skozi katera vsak dan ubeži v prostovoljno delo. Zunaj, tu na primer in tudi v Angliji in Italiji se prostovoljci dogovorijo, ne le, kaj bodo delali, ampak tudi kdaj in povedo, koliko ur na teden so pripravljeni dajati v prostovoljno delo. Pri nas tega ni, vsaj kolikor poznam ZDUS, ta del dogovora manjka, če pa je, se ga nihče ne drži. Tako imenovani strokovnjaki, ki prostovoljno delajo, se morajo prej ali slej naučiti reči NE! Če ne, jih sistem izčrpa in čez leto ali dve odidejo sami, naveličani in pogosto tudi nesrečni, z občutkom, da jim je nekje spodletelo.

Malati sliko o prostovoljstvu je neprijetno. To je namreč delo, ki se ga ne počne zaradi priznanja. Edino priznanje je notranje zadovoljstvo o tem, da si naredil nekaj dobrega za sočloveka ali družbo. Kajti več kot daješ, bolj si notranje bogat in zadovoljen. Smeh? No smeha pa spet ni bilo kaj prida.

Jutri “bomo” spet tekli. Ne vsi seveda, samo Miha, na 10K. Ta bomo je naša družinska šala: ko je moja – zdaj že pokojna – mati rodila mojo mlajšo sestro, sem vsem ponosno govorila: “Rodili smo Vido”. In smeha je bilo vedno dovolj. In je zato moja sestra Vida tako vedra in vedno za smeh.

Dost je blo, je na koncu rekla moja tašča. In prav je imela. Čreva bomo jutri vlekli dalje, prosto po Marku Švabiću (enkrat bomo tudi o njem morali kaj reči).

9./10. dan – Domotožje.

“I long, as does every human being, to be at home wherever I find myself.” Maya Angelou

Danes imam hudo domotožje. Mogoče zaradi preutrujenosti, mogoče zaradi spremembe vremena. Tolažim se seveda najraje s temi zunanjimi vzroki, v resnici gre za nekaj popolnoma drugega. Domotožna postanem vedno, ko se najdem.

Ta stavek mi je ostal v spominu iz davnih časov, pred pol stoletja, iz Gane, kjer zdaj živi in dela moja prijateljica Barbara. O njej kdaj drugič. O Mayi Angleou pa nisem ničesar vedela do tistega leta, ko so v Gani s prestola vrgli prvega predsednika Nkrumaha, ona pa je prišla prav v tistem času na obisk iz Amerike. Maya je danes ena najbolj znanih afro-ameriških pesnic, avtorica številnih biografij, v katerih je življenje obarvanih ljudi v Ameriki skozi lastne izkušnje prikazano tako, da jih še vedno poskušajo izriniti iz številnih konservativnih desničarskih knjižnic v USA. Maya je bila tista temnopolta ženska, ki je svojo pesem recitirala na inavguraciji Clintona.

Ne spominjam se, kaj jo je v resnici pripeljalo v Gano, takrat je morala imeti okrog 40 let, bila je lepa kot črna Afrodita, na Legonu, tamkajšnji univerzi je imela predavanje o popotovanju po svetu in notranji poti, ki jo prehodi vsak, ki je kdaj šel na pot. Prav zaradi te notranje poti šele empatično doživiš kaj lepega in krasotnega, pa tudi – dandanes še posebno – grozotnega in žalostnega. Popotovanje, pa tudi če je le turistično, je v resnici iskanje samega sebe. Če veš, po kaj greš, se včasih lahko najdeš. In potem se rodi domotožje. Ker je v resnici takrat pot končana in cilj dosežen. Stoži se ti po domu, varnosti, ustaljenih navadah.

Danes torej sem bila domotožna, osamljena in krhka. Morda se me je zato dotaknilo, kar sem videla. In danes je bilo kaj videti. Včeraj sva bila z Mihatom doma fizikalca, pospravljala sva kramo iz garaže, danes pa je bil dan za turizem. Pol ure vožnje je do centra Seattla po širokih avtocestah, ki se ponekod vijejo v dveh in celo treh nadstropjih, a so kljub temu polne avtomobilov, ki sicer ne stojijo v zamaških, ampak se pomikajo naprej (počasi se daleč pride). Nerodno za ljudi brez avtomobila. Sama na primer ne bi mogla kar zlahka priti do mesta. Morala bi prestopiti vsaj dva krat, do prvega avtobusa pa bi morala pešačiti najmanj pol ure.

Obisk opevane in povsod poudarjene znamenitosti, seattelskega arty centra, tamkajšnje centralne tržnice, umetniških galerij in vsega, kar sodi zraven – kafeterije,(popila sem celo pravi espresso!), mali bistroji, v vsakem druga etno hrana, od kitajske do ruske, vmes pa vse ostalo, prodajalne bižuterije afriških mask, orientalskih šalov in med vsem tem glasbeniki na vsakem koraku, ki se potegujejo za nekaj centov. Uličice so ozke, malce neprijetnega vonja, hiše eno ali dvonadstropne se držijo druga druge, z oken visijo dol na cesto viseče košare polne petunij vseh barv. In ker je vse to namenjeno turistom, tu ni veliko debelih ljudi, smeha in žlobudranja v vseh jezikih pa je toliko, da te kar samo nese naprej.

Dol proti vodi se spusti tista znamenita ulica, na kateri so fasade hiš prelepljene z čigumiji. Drug zraven drugega, drug na drugem se tlačijo ostanki žvečenja in posušene sline. Barvito in gnusno. Tako, kot je pač tudi naša civilizacija ali kultura, ki jo živimo in jo imamo radi ali pa jo le trpimo, ker se drugače ne da. Kosilo ob vodi, najmlajši je dobil to, kar  si je želel že ves teden: pečen krompirček s kečapom, midva pa nekaj svežega iz morja in solato.

Za krono pa zadnji korak vstran: vožnja z velikom kolesom v višave, od koder se ne voha smrad in ne vidi podrobnosti, od koder je videti le seattelski fjord in visoke nebotičnike z znamenito Iglo v ozadju.

Tako je prav: malce distance je potrebne, da človek tudi samega sebe začne zaznavati bolj s humorjem kot tragiko.

Veselo torej v naslednji dan, zdravllo je delovalo: pozornost domačih, pogovor z domovino po skypu in spet se svet vrti naprej kot prej.

Čeva bomo vlekli dalje, kot bi rekel Marko Švabić