Še 4 dni: Dan dela, labor day

Praznik dela se tukaj praznuje vsak prvi ponedeljek v septembru. Zakaj, tukaj ne bom razlagala, zgodba je krvava in bila politično obarvana, iz daljnega leta 1886. Medtem je minilo toliko časa, da je tukaj le še malokomu res znano, za kaj je šlo.

Dela prost dan, ki vedno pade na ponedeljek, podaljša vikend odraslim in otrokom, ki začnejo šolo šele jutri, v torek. Tukaj, daleč na vzhodu ZDA, kjer je zdaj večer, pri nas doma pa je že jutro in to torkovo, so otroci šli bolj zgodaj spat. Ker bo jutro zgodnje. A ne bolj, kot je bilo današnje, ko so se že pred sedmo pekla jajca za zajtrk, kajti po njem smo se odpeljali, vseh nas pet na tekaški dogodek. Miha je tekel pol maratona, Tim štiri milje in prvič v življenju tudi petletni Ben v uradni, rumeni majici, ki so jo dobili vsi udeleženci teka.

Dve debeli uri sem navijala.

Pa sem včeraj mislila, da sem se spremenila v eno alienirano, vsega naveličano babo, ki le nerga… Včeraj smo namreč šli v Seattle na ogled mesta z račko, kot pravijo tistemu amfibijskemu vozilu, nekdanjemu prevoznemu sredstvu ameriških vojakov v Vietnamu. Zastarele in odslužene so jih spremenili za turiste. Dve uri vožnje po mestu in potem po velikem jezeru z vodičem, ki ni utihnil niti enkrat za deset sekund skupaj, če pa je, je vmes navijal rock, nas silil, da smo dvigali roke, jih spuščali, kričali in z gesto, ki pri nas ni ravno spodobna, zavpili vsakokrat, ko je vodič zagledal kje kak Starbuck. To je najbolj znana veriga kafeterij, v katerih znajo pripraviti za vsakogar tako kavo, kot jo najraje pije. Moji, recimo, smo ugotovili, se reče doppio. Pride kratka, črna. Late je zelo razvlečena z veliko mleka. Sploh je ta dežela narejena tako, da se v njej lahko vsak počuti sebi primerno prijetno. Hočeš živeti zdravo? Kupuješ v trgovinah z zdravo prehrano. Če moraš živeti skromno, kupuješ v takih, kjer je vse zelo poceni. Hočeš modne cunje, kupuješ tam, kjer jih imajo – in menda sploh niso drage. Maja pravi, da njena prijateljica, direktorica v veliki in uspešni slovenski firmi (ja, take tudi so, čeprav o tem nihče noče pisati), prileti vsako leto in si tukaj nakupi toliko poslovnih oblek, da si z nakupom prihrani za letalsko vozovnico.

Če je dežela res taka, da se lahko v njej imaš fino, zakaj sem se torej včeraj počutila tako bedno kar nekako ogoljufano na tej dvourni vožnji? Meni ni bilo do kričanja, do izražanja veselja, ne da bi imela kak povod zanj. Tudi po pravici povedano, več kot dve tretjini vodičevega govorjenja nisem razumela. Govoril je prehitro in preglasno, potem sem si pomagala tako, da sem odpisala iz zaznavanja njegove besede in prepustila očem, da so gledale, kar je bilo ogleda vrednega. Ampak žrlo me je kljub temu. Kako da so ljudje takoj pripravljeni vpiti hura, ali pa glasno pritrjevati, jeeee, jeeee! Zavpiti na povelje Tekila! Kriliti in zamahovati, eh! Edini odgovor je pač bil, da sem ena tečna…

Sprijazniti se je treba, sem si rekla, s stanjem. Eni težko hodijo, drugi imajo sladkorno, tretjim odpoveduje spomin. Meni pa je očitno udarilo v zoprno smer. (?! ) A se je danes izkazalo, da lahko še vedno “noter padem”, da lahko kričim in navijam, pa ne samo za svoje, ki tečejo, ampak tudi za vse druge, med tekači so bile strašno stare gospe, na pol so tekle, na pol hodile, s palico nekatere, bile so debele in prepotene, ampak so jo mahale mimo mene polne poguma in prepričanja, da bodo prišle do konca. Ah, bilo je pravo olajšanje, še posebno na koncu, ko sta Miha in Maja prepričala Bena, ki se je od treme pred svojim prvim tekom začel jokati in je hotel nazaj domov, takoj, takoj!, da je šel teč. In potem, ko sta na smrt utrujena Miha in Ben tekla poleg njega kot za stavo, kljub bolečinam, ki jih je Tim pridelal na stopalu in izčrpanosti, ki je sledila 22.5 km dolgemu teku Mihata. Koliko sreče in veselja na kupu.

Park je kar trepetal od skupinskega adrenalina in veselja, dišalo je po žaru in pivu. Videla sem žensko, ki je prišla navijat z veliko tablo, na kateri je pisalo: Pohiti! Tvoje pivo je zelo osamljeno. Bila je tudi ena druga, ki je tekačem molela tablo z velikim napisom: pred tremi meseci se je tole zdela krasna ideja!

Nemalo povsem izčrpanih tekačev je ob tem bruhnilo v smeh in z dvojno močjo teklo dalje.

Tak dan dela je meni všeč. Da so ljudje veseli z razlogom. In da je vsebina trenutka v dnevu bogata, nabita z nečim pozitivnim. Ne, nisem še stara, tečna…

Še dva večera bom spala tukaj, potem grem nazaj. Pa ravno zdaj, ko je postalo tako prijetno domače, toplo in lepo.

Bom vlekla tale kurja čreva prosto po Marku Švabiću še vsaj dva krat.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Piroman

Cilj: ultra trail

fojnica revisited

A fine WordPress.com site

Avanturizem all inclusive?

The greatest WordPress.com site in all the land!

Enejev prostor

Blog z Vsebino

DAMIJAN blog

O ekonomiji in ostalem

::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

The WordPress.com Blog

The latest news on WordPress.com and the WordPress community.

%d bloggers like this: