Še 10 dni: Ljubezen do domovine

Življenje v deželi, ki s tvojo nima skoraj nič skupnega, razen, da ljudje hodijo po dveh in imajo enake fizične potrebe kot vsi drugi na svetu (jesti, piti, spati pod streho) ni enostavno. Navade so druge, koda medsebojnih odnosov pa skrita. Koliko napak naredijo priseljenci, posebno tisti, ki ne tičijo v etnični skupini, kot to počnejo Kitajci ali Indijci pa tudi Slovenci v nekaterih krajih (Cleveland), zna povedati vsak od njih.

Če pa prideš za kratek čas, ga lomiš skoraj na vsakem koraku. Letos, drugič tukaj, ugotavljam celo vrsto pred dvema letoma spregledanih omejitev, ki preprečujejo sproščenost. Letos sem precej bolj tiho, kot sem navadno doma, ali kot sem bila na prejšnjem obisku. Letos pazim, kaj rečem, bolj gledam in razmišljam o tem, kaj vidim.

Mogoče domačini marsikaj spregledajo, če ne znaš jezika. Barbara, moja prijateljica iz Gane, to prav dobro ve. Čeprav… Gana je dežela odprtih ljudi, veselih, polnih smeha in ritma tako v jeziku kot v gibanju telesa. Natančno pred 50 leti sem tam praznovala svoj 21 rojstni dan, v družbi ganskih domačinov, priseljencev iz Toga in Zgornje Volte, kot se je takrat imenovala Burkina Fasso, pa gostujočih učiteljev iz ZDA, ki so prišli učit na univerzo v Legonu in so imeli naju s sestro za eksotični živali, ki sta prišli iz komunistične države. Kar naprej so hoteli govoriti o komunizmu, to so bili mladi ljudje, levičarji, salonski komunisti. Govorjenje o komunizmu je bilo takrat v modi. In to nama je odpiralo vrata in zameglilo vsakršne prepreke, če so kje kakšne bile. Barbara pa je prišla pol stoletja pozneje na obalo ob Akri, tam našla sebe in sonce, ples in smeh, kakršnega doma ni doživela. Ni čudno, da jo je prevzelo in je tako rekoč našla tam svoj drugi dom. In na srečo ima za sina Ladota, enega najinteligentnejših Slovencev (pri meni je med prvimi desetimi, če začnem pri Štefančiču jr. in končam pri Crnkoviču, vmes pa se nizajo vsi drugi od dr. Močnika do Kocijančiča ml.). Lado je materi odprl tisti del življenja, ki ji v Sloveniji očitno ni bil mogoč. Ljudi, ki so v Afriki našli pravi dom poznam kar nekaj. Vem na primer za Željka, ki je šel po diplomi pogledat Saharo in se ni več vrnil, razen na dopust, zdaj bi lahko pokoj užival doma, ampak ne, on je ostal tam. Predelal je skoraj vse dežele Afrike, služboval v krajih, kjer je vladala lakota in so pomoč ZN sproti požirali kruti vladarji in lokalni mogotci, živel je tudi v Tunisu in je ušel s celo glavo, zdaj dela v Burkini Fasso. Slovenec, ki bi lahko napisal knjigo, če bi hotel. Ampak najbrž je takih še kar nekaj po svetu. So tudi romantične zgodbe ljudi, ki živijo v tujini. Ko omenjam Tunis, tam živi Vili, ki se na twitterju podpisuje kot “A Slovenian in Tunisia”, na fotki pa nosi klobuk kot Humphrey Bogart v filmu Casablanca. Kar seveda samo na sebi ne govori o njegovi romantični zgodbi z Rajo, ki jo je tam srečal kot mladenič, se z njo poročil v Ljubljani, zgodba pa že desetletja teče tako, da Raja živi in dela kot ugledna zdravnica v Ljubljani, on pa živi in dela kot ugleden podjetnik v Tunisu. Zakon deluje kot ura, zgledno. Barbara, tretja iz te vrste, se na Twitterju predstavlja kot “A retired Slovenian lady found her piece of heaven by the Ghanaian beach. By opening Barbara’s village resort I am sharing it with the rest of the world.” Še ena srečno zgodba. Vsem trem je skupna ljubezen do domovine. Vsi trije so ves čas v stiku z domačimi, s prijatelji, ki so jih tukaj ohranili, Željko na Skypu, Barbara z blogi, na FB in Twitterju, Vili pa je zvest sledilec globokih umovanj Marka Crnkovića na Twitterju. Ah! Kot je rekla moja pokojna mati: enkrat Slovenec, vedno Slovenec, ne glede na to, kje živiš.

In prilagajanje mladih izseljenih družin in Slovencev v tujini se navadno kljub vsem naporom postati drugačen, vključen, neopazen (?) na koncu vendarle izkaže z vso slovansko paleto čustev, ki ne more zatajiti svojih korenin. Ki skrivoma zelo natančno sledi dogajanju doma in se zaradi njega tudi pogosto žalosti.

Tako to vidim, pa naj me obesijo tisti, ki mislijo drugače.

Čreva bom v spomin in veselje Marka Švabića vlekla dalje še 10 dni.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Piroman

Cilj: ultra trail

fojnica revisited

A fine WordPress.com site

Avanturizem all inclusive?

The greatest WordPress.com site in all the land!

Enejev prostor

Blog z Vsebino

DAMIJAN blog

O ekonomiji in ostalem

::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

The WordPress.com Blog

The latest news on WordPress.com and the WordPress community.

%d bloggers like this: