Arhiv

Monthly Archives: maj 2014

Hradčani

Morda je potrebna časovna razdalja, da bi nad čustvi, ki so ta hip še vedno zelo močna, prevladala “treznost”, karkoli že to je.

Družina in zgodovina postaneta zares zanimivi in pomembni, šele ko v življenju človeka preteče dovolj let, preko katerih lahko seže pogled v daljavo nazaj in zaradi katerih postanejo prioritete v človekovem življenju povsem druge, kot so bile takrat, ko si mlad in zagnan mislil, da boš svet spremenil kar z lastnimi rokami.

Družina, ki je dolgo predstavljala le mamo, očeta, brata in sestro, je dobila širše dimenzije, ko so izginili pod zemljo stari starši, še kak stric in teta, ko je odšel oče in za njim tudi mati …  nenadoma ti je jasno, da si zdaj ti na vrsti. In že si poiščeš  sotrpine, vrstnike, bratrance in sestrične, ki so na istem kot ti. Počasi odhajamo. Odšel je že Vladimir, odšel Jurica, ki nas je Pivkove definiral in umestil v globalni vasi, ne tisti iz interneta, ampak s porokami, delom, dejanji. Od Severne do Južne Amerike, od Nove Zelandije do Norveške, Afrike in Balkana, kamor koli greš, povsod lahko najdeš sorodnike, ki se tako ali drugače vežejo na Ljudmilo in Ljudevita. In njune prleško – češke prednike, na katere smo ponosni.

Pogled nazaj kaže, da so korenine trdne in segajo globoko v stoletno temo dokazov in domišljije, a so hkrati trden porok za nove veje in vejice pa listje na njih in vse tisto, kar živi na tej trdni podzemski podlagi. Lesna goba, gnezda ptic, morda kak grm bele omele, bele in črne vrane…

Kaj vse se je napletlo med nami, ker nas je veliko in ker se ne poznamo dovolj dobro in si zaradi nepoznavanja, plahosti in sramežljivosti pa tudi sramu včasih, premalo segamo v roke, je najbrž umestno, da mi, tretja generacija bolj ali manj toplih in mrzlih bratrancev in sestričen stopimo skupaj in si omogočimo nove pristne stike, ki bodo bogatili mlade, da se jih bodo veselili enako, kot se veselimo mi, ki se včasih celo (sami) srečamo. Naši pogovori so, čeprav jih ne gre podcenjevati, vendarle nekako ogoljeni. Sama koža, brez pisanega mladega perja res ni kaj posebnega.

Iz takih in drugih razlogov odpiram tale spletni dnevnik naše Pivko liste, mladih in starih sorodnikov, tistih iz Afrike in onih iz Severne Amerike, teh iz zlate Prage in Beograda, pa tudi onih iz hladne sence zidanic pod Pohorjem in na Kajžarju, cvetočih češenj v Brdih, takih, ki kljubujejo piranski burji in ljubljanski megli … Pred mano je zdaj cela vrsta zgodb, ki jim ni videti konca, ki jih nekatere poznamo vsi, postale so legende, druge bodo nove za tiste, ki ste daleč od oči, ne pa tudi srca.

To je vzrok za tale uvod v blog, povod vsemu temu pa je smrt strica Ondre Roubika, od katerega smo se poslovili v Pragi v ponedeljek, 12. maja. Naj počiva v miru, na krilih naših dobrih misli, ki jih bo poslej tudi on krojil, kot jih krojijo vsi naši preminuli predniki.

Poleg smrti je življenje še pomembnejši povod: kajti v Pragi smo se spet spoznavali in objemali, si obljubljali ….

Ta spletni dnevnik o globalizirani familiji Pivko, je samo majhen del izpolnjevanja obljub.
SE NADALJUJE

alchrmist-inzlataulička1-prague-zlata-street

 

 

Piroman

Cilj: ultra trail

fojnica revisited

A fine WordPress.com site

Avanturizem all inclusive?

The greatest WordPress.com site in all the land!

Enejev prostor

Blog z Vsebino

DAMIJAN blog

O ekonomiji in ostalem

::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

The WordPress.com Blog

The latest news on WordPress.com and the WordPress community.

%d bloggers like this: