10/11 dan: Barbara, smeh in prostovoljstvo

Danes sem po hitrem postopku končala delo, ki sem ga prinesla s seboj. Almanah o zgodovini zveze društev upokojencev Slovenije. Napisala tudi pisemce prvi dami Slovenije, ki mi je pred časom obljubila napisati uvod o prostovoljstvu, saj se kot žena predsednika države ukvarja največ s podporo prostovoljnemu delu. Tako, kot to delajo tudi druge žene predsednikov držav. Barbare se spomnim še iz taborniških časov kot skromne in nevpadljive punce, ki se je rada smejala. Mogoče je še vedno taka, mogoče se še vedno rada smeji, mislim pa, da prav veliko priložnosti za smeh nima. Vsaj ne, če se ukvarja s prostovoljstvom.

Prostovoljstvo pri nas ni ravno bogato z dobro voljo. Te, ki delajo med upokojenci, vidijo in doživijo prej grenko plat življenja kot srečno in zabavno. A najbrž je taka narava tega dela.

Ko to primerjam s tukajšnjim prostovoljstvom, vidim veliko razliko. Tukaj se ljudje za prostovoljstvo odločajo iz etike in navade. Pri mojih so prostovoljci vsi: Maja je pravkar prevzela urednikovanje šolskega internetnega obveščevalca staršev v obliki mesečnega časnika. Njen sin je prostovoljec v šoli, to je tudi del šolskega programa in ker sodi med najboljše učence na šoli, je član kluba odličnih, ki pa seveda morajo dajati zgled, tudi s prostovoljnim delom. Miha prostovoljno dela v svojem poklicu, ravno včeraj je zvečer predaval stotinji računalniških arhitektov o etiki in potrebah nove zakonodaje pri tem poslu. Prostovoljno, brezplačno … Maja mi pravi, da je vračanje skupnosti, v kateri živiš, nekaj samo po sebi umevnega.

Na farmi, s katere smo v sredo spet prinesli dve košari zelenjave, imajo seznam prostovoljcev, ki pridejo ob določeni uri pomagat sadit, obirat, zalivat, plet … Mi imamo pa vrtičkarje, kjer vsak ljubosumno hoče svojo lopo za lopato in grablje. No, seveda, imamo tudi ljudi po vaseh, ki takoj priskočijo na pomoč pogorelcem ali takim, ki jih je prizadelo vreme. Vendar to ni isto. To sodi v okvire samaritanstva, sočustvovanja in še česa podobnega. Ampak, kdo pa brezplačno hodi naokoli pomagat kar tako, iz svoje dobre volje?

Na ZDUS-u imamo program, v katerem dela tisoče prostovoljk, ki obiskujejo starejše, doma živeče upokojence. Jih popišejo, ugotovijo, ali kaj potrebujejo in o njihovih potrebah obvestijo, seveda če obiskani dovolijo, Centre za socialno delo. Popisani listi služijo raziskavi, ki jo sproti dodeluje dr. Mateja Kožuh Novak, predsednica ZDUS-a. Podatki so koristni, vendar prostovoljno delo s starejšimi si jaz predstavljam drugače. Še posebno, ker poznam kar precej prostovoljk, ki so si ob obiskih starejših našle relativno dobro plačano delo, saj hodijo potem na dom za plačilo obiskovat in negovat take, ki to potrebujejo in finančno zmorejo. Saj jih ne obirajo, cena je bolj simbolična, vendar to ni prostovoljno delo.

Razlika je očitna tudi na drugem področju: so ljudje, ki so rojeni prostovoljci in so se pripravljeni raztrgati, da bi opravili, kar čutijo, da je treba opraviti.

Poznam en primer iz Škofje Loke, ženska, prostovoljka mi je rekla, da tako veliko dela prostovoljno s starejšimi, da ji bo zakon razpadel. Mož vse bolj nerga, ker je nikoli ni doma. Na tihem mislim, da je ravno narobe: njej zakon razpada, pa je našla vratca, skozi katera vsak dan ubeži v prostovoljno delo. Zunaj, tu na primer in tudi v Angliji in Italiji se prostovoljci dogovorijo, ne le, kaj bodo delali, ampak tudi kdaj in povedo, koliko ur na teden so pripravljeni dajati v prostovoljno delo. Pri nas tega ni, vsaj kolikor poznam ZDUS, ta del dogovora manjka, če pa je, se ga nihče ne drži. Tako imenovani strokovnjaki, ki prostovoljno delajo, se morajo prej ali slej naučiti reči NE! Če ne, jih sistem izčrpa in čez leto ali dve odidejo sami, naveličani in pogosto tudi nesrečni, z občutkom, da jim je nekje spodletelo.

Malati sliko o prostovoljstvu je neprijetno. To je namreč delo, ki se ga ne počne zaradi priznanja. Edino priznanje je notranje zadovoljstvo o tem, da si naredil nekaj dobrega za sočloveka ali družbo. Kajti več kot daješ, bolj si notranje bogat in zadovoljen. Smeh? No smeha pa spet ni bilo kaj prida.

Jutri “bomo” spet tekli. Ne vsi seveda, samo Miha, na 10K. Ta bomo je naša družinska šala: ko je moja – zdaj že pokojna – mati rodila mojo mlajšo sestro, sem vsem ponosno govorila: “Rodili smo Vido”. In smeha je bilo vedno dovolj. In je zato moja sestra Vida tako vedra in vedno za smeh.

Dost je blo, je na koncu rekla moja tašča. In prav je imela. Čreva bomo jutri vlekli dalje, prosto po Marku Švabiću (enkrat bomo tudi o njem morali kaj reči).

1 comment

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Piroman

Cilj: ultra trail

fojnica revisited

A fine WordPress.com site

Avanturizem all inclusive?

The greatest WordPress.com site in all the land!

Enejev prostor

Blog z Vsebino

DAMIJAN blog

O ekonomiji in ostalem

::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

The WordPress.com Blog

The latest news on WordPress.com and the WordPress community.

%d bloggers like this: