Še 6 dni: Potreba po športu

Kathy, kalifornijska žena Milenka Matanovića je zadnjič na večerji vprašala mojega starejšega vnuka Tima, ali se ukvarja s kakšnim športom. Njegov odgovor, da plava, je obvisel nekako v zraku, pa je ponosni oče povedal, da zelo dobro plava. In res je v svojem letniku med najboljšimi na SV ZDA. V resnici je Tim, ki bo kmalu star 15 let, zagrizen plavalec. Kot večini mladih je tudi njemu Phelps nekakšen nedosegljiv vzor, čeprav je freak, je pripomnil. Ker ima roke, ko jih raztegne, daljše od višine svojega telesa, in ker… naštel je še nekaj takih telesnih posebnosti, ki mu omogočajo, da je letos na olimpijadi odnesel štiri zlate in dve srebrni medalji. Da o časih, ki jih je odplaval, ne govorim. Ampak plavanje v ZDA ni kak posebno popularen šport, na mnogih internetnih straneh z novicami, ki so te dni polne komentarjev in poročil o boju obeh predsedniških kandidatov, teče števec, ki odšteva sekunde, minute ure in dni do začetka nacionalne nogometne lige. Medtem ko to pišem je števec pokazal 3/13/22.

Tudi pri nas je nogomet na vrhu priljubljenosti med športi. Seveda, ker ga merijo s števci virtualnih ogledov tekem, ki se ne morejo primerjati s številom ljudi, ki nogomet gledajo v živo (čeprav so stadioni tukaj polno zasedeni, v nasprotju s publiko pri nas). Eno je ogledovanje športa na kavču s pivom v roki ali celo v živo, drugo pa je šport kot nepogrešljivi del vsakodnevnega življenja posameznika. Ko njegovo telo postane nemirno, ker potrebuje gibanje ali spodbudo, ki bo dvignila adrenalin.

Danes smo že drugi dan zapovrstjo kolesarili.

Včeraj je bil zame itak nekakšen kolesarski krst, prevozila sem dobre tri milje dol v dolino in potem prigarala nazaj gor do parkirišča. S pavzami, ki sem jih preživela stoje, s plastenko vode v roki. Danes, priznam, da me je marsikaj v telesu ščipalo in zategovalo še od včeraj, smo prevozili precej več, ampak po ravnem, mala malca, kot je rekel Miha, a ne? O vetru, ki NI pihal v hrbet, nihče ni govoril. Da sem eno športno podhranjeno bitje, mi je postalo popolnoma jasno, ko sta Miha in Tim odkolesarila še nazaj do doma, mene in malega Bena, ki je na otroškem sedežu že drugi dan “kolesaril” za Mihatovim hrbtom, pa je pobrala Maja v avto, s katerim nam je prišla naproti.

Pred dnevi sva z Mihatom pospravljala garažo, videla sem kolesa, čelade (obljubiti sem morala, da si bom eno kupila doma), videla kup opreme za taborjenje, nahrbtnike in kramo, ki spada zraven, ampak v resnici se nisem zavedala, da je v tej družini mojih potomcev šport vseprisoten. Jutri gremo nekam hodit, so rekli, ker da oni pogosto hodijo, vmes prespijo, kjerkoli pač so in se drugi dan vrnejo. In če prištejem dejstvo, da Maja vstaja tudi pred peto zjutraj, da se odpelje telovadit ali v bazen, ki je najmanj pol ure vožnje od doma, da Tim plava vsak dan, včasih tudi po dva krat, da Miha teče in te dni začenja shujševalni režim, da bo čez mesec dni v Chicagu 5 kg lažji tekel maraton … se res počutim zanemarjeno.

Pred 20 leti, ko sem bila na obisku pri Vidi v Iowi in sem še kadila, sem imela podobne občutke, kajti takrat tukaj že skoraj nihče ni kadil. Letos sem v skoraj mesecu dni videla le dva človeka kaditi. Ta občutek, da prihajaš iz neke druge kulture, območja, ki je v svojih navadah cela ozvezdja daleč … Temu včasih rečejo tudi kulturni šok.

No, torej sem doma drugje. Tudi tukaj ni vse rožnato in tako, kot se mi vidi v mlajšem delu moje družine. Tukaj na splošno ljudje res ne kadijo, ampak večina se tudi tukaj ne ukvarja s športom, sicer ne bi bilo mogoče, da bi bilo toliko debelih na cestah, v trgovinah … Tudi tukaj se ne hranijo vsi le z mesom in zelenjavo. Tudi tukaj so ljudje, ki razpacani poležavajo po kavčih, pijejo pivo in strmijo v TV nadaljevanke. Tudi tukaj so mnogi ljudje brez službe ali pa v njej zaslužijo komaj za preživetje.

Zadnjič smo bili na zajtrku, po Mihatovem teku na 10 K, v eni taki lepi restavraciji.

Mlad natakar, ki nam je stregel, je imel na uniformi pripeto tablico z imenom: Vladimir. Najbrž je Rus, smo ugibali, in seveda jaz, ki ne poznam pravilnih kod obnašanja, sem ga kar vprašala. Je rekel, da je Srb. In da je že 9 let tukaj. Pomeni, da je prišel, ko je v njegovi domovini dokončno ugasnilo upanje na demokracijo, takoj potem, ko so izvedli atentat na Zorana Đinđića. Tako preračunavanje mi pojasnjuje njegovo veselje, ko je videl, da smo “naši”. Takoj nam je hotel plačati kavico, “svojim” ljudem, iz Balkana. Presrečen, da je lahko govoril po domače. Ni in ni mogel nehati pogovora, kar teklo je iz njega. Vse o tistem, kar je zdaj pri njih doma, kar je bilo, pa o tem, kaj je zdaj tukaj, o tem, kako živi in se seli v Chicago čez nekaj dni … Lahkotno in prostodušno. Kot se za Balkance spodobi. Kot je bilo tudi pri nas, nekoč. Veselo, malce vetrnjaško, pogosto impulzivno in nepremišljeno. Kdo pa je kdaj razmišljal o tem, da ni dobro jesti bikarbonatov, ali da je treba zdravo živeti in se zaradi zdravja in odgovornosti do sebe ukvarjati s športom? Res se je umiralo prej, pa ne od raka in demence, ampak od kapi, prometnih nesreč in noža. Balkan kot Balkan.

A svet se spreminja, in mi z njim. So rekli že stari Rimljani. Velja še danes in za Slovence tudi.

 

Čreva prosto po Marku Švabiću bomo vlekli še par dni.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Piroman

Cilj: ultra trail

fojnica revisited

A fine WordPress.com site

Avanturizem all inclusive?

The greatest WordPress.com site in all the land!

Enejev prostor

Blog z Vsebino

DAMIJAN blog

O ekonomiji in ostalem

::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

The WordPress.com Blog

The latest news on WordPress.com and the WordPress community.

%d bloggers like this: