9./10. dan – Domotožje.

“I long, as does every human being, to be at home wherever I find myself.” Maya Angelou

Danes imam hudo domotožje. Mogoče zaradi preutrujenosti, mogoče zaradi spremembe vremena. Tolažim se seveda najraje s temi zunanjimi vzroki, v resnici gre za nekaj popolnoma drugega. Domotožna postanem vedno, ko se najdem.

Ta stavek mi je ostal v spominu iz davnih časov, pred pol stoletja, iz Gane, kjer zdaj živi in dela moja prijateljica Barbara. O njej kdaj drugič. O Mayi Angleou pa nisem ničesar vedela do tistega leta, ko so v Gani s prestola vrgli prvega predsednika Nkrumaha, ona pa je prišla prav v tistem času na obisk iz Amerike. Maya je danes ena najbolj znanih afro-ameriških pesnic, avtorica številnih biografij, v katerih je življenje obarvanih ljudi v Ameriki skozi lastne izkušnje prikazano tako, da jih še vedno poskušajo izriniti iz številnih konservativnih desničarskih knjižnic v USA. Maya je bila tista temnopolta ženska, ki je svojo pesem recitirala na inavguraciji Clintona.

Ne spominjam se, kaj jo je v resnici pripeljalo v Gano, takrat je morala imeti okrog 40 let, bila je lepa kot črna Afrodita, na Legonu, tamkajšnji univerzi je imela predavanje o popotovanju po svetu in notranji poti, ki jo prehodi vsak, ki je kdaj šel na pot. Prav zaradi te notranje poti šele empatično doživiš kaj lepega in krasotnega, pa tudi – dandanes še posebno – grozotnega in žalostnega. Popotovanje, pa tudi če je le turistično, je v resnici iskanje samega sebe. Če veš, po kaj greš, se včasih lahko najdeš. In potem se rodi domotožje. Ker je v resnici takrat pot končana in cilj dosežen. Stoži se ti po domu, varnosti, ustaljenih navadah.

Danes torej sem bila domotožna, osamljena in krhka. Morda se me je zato dotaknilo, kar sem videla. In danes je bilo kaj videti. Včeraj sva bila z Mihatom doma fizikalca, pospravljala sva kramo iz garaže, danes pa je bil dan za turizem. Pol ure vožnje je do centra Seattla po širokih avtocestah, ki se ponekod vijejo v dveh in celo treh nadstropjih, a so kljub temu polne avtomobilov, ki sicer ne stojijo v zamaških, ampak se pomikajo naprej (počasi se daleč pride). Nerodno za ljudi brez avtomobila. Sama na primer ne bi mogla kar zlahka priti do mesta. Morala bi prestopiti vsaj dva krat, do prvega avtobusa pa bi morala pešačiti najmanj pol ure.

Obisk opevane in povsod poudarjene znamenitosti, seattelskega arty centra, tamkajšnje centralne tržnice, umetniških galerij in vsega, kar sodi zraven – kafeterije,(popila sem celo pravi espresso!), mali bistroji, v vsakem druga etno hrana, od kitajske do ruske, vmes pa vse ostalo, prodajalne bižuterije afriških mask, orientalskih šalov in med vsem tem glasbeniki na vsakem koraku, ki se potegujejo za nekaj centov. Uličice so ozke, malce neprijetnega vonja, hiše eno ali dvonadstropne se držijo druga druge, z oken visijo dol na cesto viseče košare polne petunij vseh barv. In ker je vse to namenjeno turistom, tu ni veliko debelih ljudi, smeha in žlobudranja v vseh jezikih pa je toliko, da te kar samo nese naprej.

Dol proti vodi se spusti tista znamenita ulica, na kateri so fasade hiš prelepljene z čigumiji. Drug zraven drugega, drug na drugem se tlačijo ostanki žvečenja in posušene sline. Barvito in gnusno. Tako, kot je pač tudi naša civilizacija ali kultura, ki jo živimo in jo imamo radi ali pa jo le trpimo, ker se drugače ne da. Kosilo ob vodi, najmlajši je dobil to, kar  si je želel že ves teden: pečen krompirček s kečapom, midva pa nekaj svežega iz morja in solato.

Za krono pa zadnji korak vstran: vožnja z velikom kolesom v višave, od koder se ne voha smrad in ne vidi podrobnosti, od koder je videti le seattelski fjord in visoke nebotičnike z znamenito Iglo v ozadju.

Tako je prav: malce distance je potrebne, da človek tudi samega sebe začne zaznavati bolj s humorjem kot tragiko.

Veselo torej v naslednji dan, zdravllo je delovalo: pozornost domačih, pogovor z domovino po skypu in spet se svet vrti naprej kot prej.

Čeva bomo vlekli dalje, kot bi rekel Marko Švabić

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Piroman

Cilj: ultra trail

fojnica revisited

A fine WordPress.com site

Avanturizem all inclusive?

The greatest WordPress.com site in all the land!

Enejev prostor

Blog z Vsebino

DAMIJAN blog

O ekonomiji in ostalem

::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

The WordPress.com Blog

The latest news on WordPress.com and the WordPress community.

%d bloggers like this: