Arhiv

Monthly Archives: september 2012

Kakor pravijo naši južni bratje: svakog gosta za tri dana dosta.

 

Tukaj, pri mojih, sem bila mesec dni in priznam, da se veselim doma. In slutim, da si bodo oddahnili tudi tukaj in spet zaživeli svoje utečeno življenje. Ne da bi bilo to čutiti, ali da bi se poznalo navzven. Jaz to vem, ker sem izkušena. Obiski so pač obiski, pa če so še tako diskretni in dobronamerni. Lepo da pridejo in še lepše, ko grejo.

Imam kar nekaj izkušenj z obiski. En moj bratranec na primer, ki se je oženil v Beograd, se je ob svojih obiskih pri meni v Ljubljani vedno poudarjeno obnašal kot Srb. Da se mu streže od spredaj in od zadaj, da se mu vse plačuje, da se ga vabi ven, da se zanj doma kuha tako, kot je njemu všeč. Tudi dopust sem morala vzeti, da sem ga stregla … Oddahnila sem si vsakokrat, ko je odšel. Za proti uslugo pa, ko sem jaz prišla k njim na obisk, se je obnašal kot pravi Slovencelj, medtem ko se je pri meni zmrdoval ob vsaki pregosti ali preredki turški kavi, je tam v Beogradu sproti sešteval, koliko je porabil “na meni” … Tu, v Sloveniji sem pred kratkim naletela na en par, ki je najprej vprašal: a bi kaj? Sem rekla, no ja, kavico pa bi! Pa je ona z belim pogledala in rekla, ja, ampak midva imava samo kavomat na kasete. OK, sem bila vesela, da bom to enkrat poskusila, to bo tudi čisto v redu. Ona je pa kar stala in dahnila: ampak veš, kasete so zelooo drage! Ja pa nič, pa kozarec vode, sem rekla in to tudi dobila. Slovenceljni, ne?

Taki pač smo: cicije, kot bi rekel moj posrbljeni bratranec. Cicije, pa še kaj drugega tudi. In tile moji, ki živijo že skoraj desetletje v tujini, so se z njo zlili, kot bi bili tukaj rojeni. Prijazni, potrpežljivi, permisivni… če ti je do zalivanja, seveda, kar daj! Da bi skuhala juho? Samo če si želiš… Če hočeš, gremo s kolesi, v muzej, na ogled mesta… kupovat… Kar koli. Trdote nisem zaznala niti pri obravnavi otrok in njihovih muhavosti. Še manj pri obiskih nevzgojenih otrok s sosednjega vrta. Tim, starejši, je pravil, ko sem ga spraševala o tem, zakaj nimajo domačih nalog, da jih seveda imajo, vendar jih on naredi že v šoli. Po pouku, ko čakajo na kosilo. On jih naredi. Drugi poleg njega klepetajo in se zabavajo. Pa te to ne moti? Seveda moti, težko se koncentriram. Pa jim kaj rečeš, vprašam. Začudeno me pogleda, kot bi mu predlagala, naj si obuje superge od sošolca ali kaj takega. Vsak ima pravico, da dela, kar hoče, mi reče v svojem dialektu, ki je mešanica primorščine in angleških diftongov. In me pusti brez besed, da razmišljam o svojih nestrpnostih in spreminjanju sveta na svojo raven.

Dalo mi je misliti, predvsem v zvezi z Benom. Tistim najmlajšim, ki me je videl le enkrat doslej in ki je tri dni pred mojim prihodom spraševal: kdaj pride babica? Tistim, ki sem ga hotela osvojiti na mah, da bi si me zapomnil.

Ma, me je odklanjal in odklanjal, tulil, če sem se v avtu usedla zraven njega, me odrival na vse mogoče načine, me grdo gledal izza ogla… OK, mogoče pa otrok čuti, kadar česa ne odobravam. In sem se potegnila nazaj, nisem se več menila zanj. Potem sem začela tudi razmišljati permisivno, gledati nanj drugače … Nekega dne je sam ponudil lopar za badminton. Drugič je z mano brcal žogo, tretjič sva se igrala z legom. In potem je šlo vsak dan na bolje. Lahko upam, da ob mojem odhodu o meni ne bo čutil zoprnije, če mu bodo omenili babico. Nič ni zaleglo, ko sem mu najprej prinesla in potem še kupila škatlo lega. Zaleglo je šele, ko sva se začela skrivati po hiši, igrati v avtu igro ugani na kaj mislim…, skupaj vriskati in se režati …

Podaril mi je celo eno svojo sliko, ki jo jutri nesem s seboj.

V tem je trik: da pustiš drugim dihati po svoje. Da nehaš ocenjevati, kritizirati, primerjati, tehtati… Edino tako lahko drug ob drugem preživimo tudi pri nas, pa čeprav nas je zgodovina razdelila in nas delijo dalje z zgodovino obsedeni Slovenci. Namesto bega za kruhom ali avanturami v tujino (eden na blogu, ki ga spremljam, je o sebi zapisal, da je sicer Slovenec, a poskuša čim manj časa preživeti v Sloveniji), je mnogo več poguma potrebnega, da ostaneš doma in tu zgradiš svoj svet sreče in drobnih prijaznosti do soljudi.

Čreva, prosto po Marku Švabiću bomo izvlekli naslednjič, doma. JUH!

Praznik dela se tukaj praznuje vsak prvi ponedeljek v septembru. Zakaj, tukaj ne bom razlagala, zgodba je krvava in bila politično obarvana, iz daljnega leta 1886. Medtem je minilo toliko časa, da je tukaj le še malokomu res znano, za kaj je šlo.

Dela prost dan, ki vedno pade na ponedeljek, podaljša vikend odraslim in otrokom, ki začnejo šolo šele jutri, v torek. Tukaj, daleč na vzhodu ZDA, kjer je zdaj večer, pri nas doma pa je že jutro in to torkovo, so otroci šli bolj zgodaj spat. Ker bo jutro zgodnje. A ne bolj, kot je bilo današnje, ko so se že pred sedmo pekla jajca za zajtrk, kajti po njem smo se odpeljali, vseh nas pet na tekaški dogodek. Miha je tekel pol maratona, Tim štiri milje in prvič v življenju tudi petletni Ben v uradni, rumeni majici, ki so jo dobili vsi udeleženci teka.

Dve debeli uri sem navijala.

Pa sem včeraj mislila, da sem se spremenila v eno alienirano, vsega naveličano babo, ki le nerga… Včeraj smo namreč šli v Seattle na ogled mesta z račko, kot pravijo tistemu amfibijskemu vozilu, nekdanjemu prevoznemu sredstvu ameriških vojakov v Vietnamu. Zastarele in odslužene so jih spremenili za turiste. Dve uri vožnje po mestu in potem po velikem jezeru z vodičem, ki ni utihnil niti enkrat za deset sekund skupaj, če pa je, je vmes navijal rock, nas silil, da smo dvigali roke, jih spuščali, kričali in z gesto, ki pri nas ni ravno spodobna, zavpili vsakokrat, ko je vodič zagledal kje kak Starbuck. To je najbolj znana veriga kafeterij, v katerih znajo pripraviti za vsakogar tako kavo, kot jo najraje pije. Moji, recimo, smo ugotovili, se reče doppio. Pride kratka, črna. Late je zelo razvlečena z veliko mleka. Sploh je ta dežela narejena tako, da se v njej lahko vsak počuti sebi primerno prijetno. Hočeš živeti zdravo? Kupuješ v trgovinah z zdravo prehrano. Če moraš živeti skromno, kupuješ v takih, kjer je vse zelo poceni. Hočeš modne cunje, kupuješ tam, kjer jih imajo – in menda sploh niso drage. Maja pravi, da njena prijateljica, direktorica v veliki in uspešni slovenski firmi (ja, take tudi so, čeprav o tem nihče noče pisati), prileti vsako leto in si tukaj nakupi toliko poslovnih oblek, da si z nakupom prihrani za letalsko vozovnico.

Če je dežela res taka, da se lahko v njej imaš fino, zakaj sem se torej včeraj počutila tako bedno kar nekako ogoljufano na tej dvourni vožnji? Meni ni bilo do kričanja, do izražanja veselja, ne da bi imela kak povod zanj. Tudi po pravici povedano, več kot dve tretjini vodičevega govorjenja nisem razumela. Govoril je prehitro in preglasno, potem sem si pomagala tako, da sem odpisala iz zaznavanja njegove besede in prepustila očem, da so gledale, kar je bilo ogleda vrednega. Ampak žrlo me je kljub temu. Kako da so ljudje takoj pripravljeni vpiti hura, ali pa glasno pritrjevati, jeeee, jeeee! Zavpiti na povelje Tekila! Kriliti in zamahovati, eh! Edini odgovor je pač bil, da sem ena tečna…

Sprijazniti se je treba, sem si rekla, s stanjem. Eni težko hodijo, drugi imajo sladkorno, tretjim odpoveduje spomin. Meni pa je očitno udarilo v zoprno smer. (?! ) A se je danes izkazalo, da lahko še vedno “noter padem”, da lahko kričim in navijam, pa ne samo za svoje, ki tečejo, ampak tudi za vse druge, med tekači so bile strašno stare gospe, na pol so tekle, na pol hodile, s palico nekatere, bile so debele in prepotene, ampak so jo mahale mimo mene polne poguma in prepričanja, da bodo prišle do konca. Ah, bilo je pravo olajšanje, še posebno na koncu, ko sta Miha in Maja prepričala Bena, ki se je od treme pred svojim prvim tekom začel jokati in je hotel nazaj domov, takoj, takoj!, da je šel teč. In potem, ko sta na smrt utrujena Miha in Ben tekla poleg njega kot za stavo, kljub bolečinam, ki jih je Tim pridelal na stopalu in izčrpanosti, ki je sledila 22.5 km dolgemu teku Mihata. Koliko sreče in veselja na kupu.

Park je kar trepetal od skupinskega adrenalina in veselja, dišalo je po žaru in pivu. Videla sem žensko, ki je prišla navijat z veliko tablo, na kateri je pisalo: Pohiti! Tvoje pivo je zelo osamljeno. Bila je tudi ena druga, ki je tekačem molela tablo z velikim napisom: pred tremi meseci se je tole zdela krasna ideja!

Nemalo povsem izčrpanih tekačev je ob tem bruhnilo v smeh in z dvojno močjo teklo dalje.

Tak dan dela je meni všeč. Da so ljudje veseli z razlogom. In da je vsebina trenutka v dnevu bogata, nabita z nečim pozitivnim. Ne, nisem še stara, tečna…

Še dva večera bom spala tukaj, potem grem nazaj. Pa ravno zdaj, ko je postalo tako prijetno domače, toplo in lepo.

Bom vlekla tale kurja čreva prosto po Marku Švabiću še vsaj dva krat.

Kathy, kalifornijska žena Milenka Matanovića je zadnjič na večerji vprašala mojega starejšega vnuka Tima, ali se ukvarja s kakšnim športom. Njegov odgovor, da plava, je obvisel nekako v zraku, pa je ponosni oče povedal, da zelo dobro plava. In res je v svojem letniku med najboljšimi na SV ZDA. V resnici je Tim, ki bo kmalu star 15 let, zagrizen plavalec. Kot večini mladih je tudi njemu Phelps nekakšen nedosegljiv vzor, čeprav je freak, je pripomnil. Ker ima roke, ko jih raztegne, daljše od višine svojega telesa, in ker… naštel je še nekaj takih telesnih posebnosti, ki mu omogočajo, da je letos na olimpijadi odnesel štiri zlate in dve srebrni medalji. Da o časih, ki jih je odplaval, ne govorim. Ampak plavanje v ZDA ni kak posebno popularen šport, na mnogih internetnih straneh z novicami, ki so te dni polne komentarjev in poročil o boju obeh predsedniških kandidatov, teče števec, ki odšteva sekunde, minute ure in dni do začetka nacionalne nogometne lige. Medtem ko to pišem je števec pokazal 3/13/22.

Tudi pri nas je nogomet na vrhu priljubljenosti med športi. Seveda, ker ga merijo s števci virtualnih ogledov tekem, ki se ne morejo primerjati s številom ljudi, ki nogomet gledajo v živo (čeprav so stadioni tukaj polno zasedeni, v nasprotju s publiko pri nas). Eno je ogledovanje športa na kavču s pivom v roki ali celo v živo, drugo pa je šport kot nepogrešljivi del vsakodnevnega življenja posameznika. Ko njegovo telo postane nemirno, ker potrebuje gibanje ali spodbudo, ki bo dvignila adrenalin.

Danes smo že drugi dan zapovrstjo kolesarili.

Včeraj je bil zame itak nekakšen kolesarski krst, prevozila sem dobre tri milje dol v dolino in potem prigarala nazaj gor do parkirišča. S pavzami, ki sem jih preživela stoje, s plastenko vode v roki. Danes, priznam, da me je marsikaj v telesu ščipalo in zategovalo še od včeraj, smo prevozili precej več, ampak po ravnem, mala malca, kot je rekel Miha, a ne? O vetru, ki NI pihal v hrbet, nihče ni govoril. Da sem eno športno podhranjeno bitje, mi je postalo popolnoma jasno, ko sta Miha in Tim odkolesarila še nazaj do doma, mene in malega Bena, ki je na otroškem sedežu že drugi dan “kolesaril” za Mihatovim hrbtom, pa je pobrala Maja v avto, s katerim nam je prišla naproti.

Pred dnevi sva z Mihatom pospravljala garažo, videla sem kolesa, čelade (obljubiti sem morala, da si bom eno kupila doma), videla kup opreme za taborjenje, nahrbtnike in kramo, ki spada zraven, ampak v resnici se nisem zavedala, da je v tej družini mojih potomcev šport vseprisoten. Jutri gremo nekam hodit, so rekli, ker da oni pogosto hodijo, vmes prespijo, kjerkoli pač so in se drugi dan vrnejo. In če prištejem dejstvo, da Maja vstaja tudi pred peto zjutraj, da se odpelje telovadit ali v bazen, ki je najmanj pol ure vožnje od doma, da Tim plava vsak dan, včasih tudi po dva krat, da Miha teče in te dni začenja shujševalni režim, da bo čez mesec dni v Chicagu 5 kg lažji tekel maraton … se res počutim zanemarjeno.

Pred 20 leti, ko sem bila na obisku pri Vidi v Iowi in sem še kadila, sem imela podobne občutke, kajti takrat tukaj že skoraj nihče ni kadil. Letos sem v skoraj mesecu dni videla le dva človeka kaditi. Ta občutek, da prihajaš iz neke druge kulture, območja, ki je v svojih navadah cela ozvezdja daleč … Temu včasih rečejo tudi kulturni šok.

No, torej sem doma drugje. Tudi tukaj ni vse rožnato in tako, kot se mi vidi v mlajšem delu moje družine. Tukaj na splošno ljudje res ne kadijo, ampak večina se tudi tukaj ne ukvarja s športom, sicer ne bi bilo mogoče, da bi bilo toliko debelih na cestah, v trgovinah … Tudi tukaj se ne hranijo vsi le z mesom in zelenjavo. Tudi tukaj so ljudje, ki razpacani poležavajo po kavčih, pijejo pivo in strmijo v TV nadaljevanke. Tudi tukaj so mnogi ljudje brez službe ali pa v njej zaslužijo komaj za preživetje.

Zadnjič smo bili na zajtrku, po Mihatovem teku na 10 K, v eni taki lepi restavraciji.

Mlad natakar, ki nam je stregel, je imel na uniformi pripeto tablico z imenom: Vladimir. Najbrž je Rus, smo ugibali, in seveda jaz, ki ne poznam pravilnih kod obnašanja, sem ga kar vprašala. Je rekel, da je Srb. In da je že 9 let tukaj. Pomeni, da je prišel, ko je v njegovi domovini dokončno ugasnilo upanje na demokracijo, takoj potem, ko so izvedli atentat na Zorana Đinđića. Tako preračunavanje mi pojasnjuje njegovo veselje, ko je videl, da smo “naši”. Takoj nam je hotel plačati kavico, “svojim” ljudem, iz Balkana. Presrečen, da je lahko govoril po domače. Ni in ni mogel nehati pogovora, kar teklo je iz njega. Vse o tistem, kar je zdaj pri njih doma, kar je bilo, pa o tem, kaj je zdaj tukaj, o tem, kako živi in se seli v Chicago čez nekaj dni … Lahkotno in prostodušno. Kot se za Balkance spodobi. Kot je bilo tudi pri nas, nekoč. Veselo, malce vetrnjaško, pogosto impulzivno in nepremišljeno. Kdo pa je kdaj razmišljal o tem, da ni dobro jesti bikarbonatov, ali da je treba zdravo živeti in se zaradi zdravja in odgovornosti do sebe ukvarjati s športom? Res se je umiralo prej, pa ne od raka in demence, ampak od kapi, prometnih nesreč in noža. Balkan kot Balkan.

A svet se spreminja, in mi z njim. So rekli že stari Rimljani. Velja še danes in za Slovence tudi.

 

Čreva prosto po Marku Švabiću bomo vlekli še par dni.

Piroman

Cilj: ultra trail

fojnica revisited

A fine WordPress.com site

Avanturizem all inclusive?

The greatest WordPress.com site in all the land!

Enejev prostor

Blog z Vsebino

DAMIJAN blog

O ekonomiji in ostalem

::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

The WordPress.com Blog

The latest news on WordPress.com and the WordPress community.

%d bloggers like this: