Predzadnjič: vračanje z razmislekom

Kakor pravijo naši južni bratje: svakog gosta za tri dana dosta.

 

Tukaj, pri mojih, sem bila mesec dni in priznam, da se veselim doma. In slutim, da si bodo oddahnili tudi tukaj in spet zaživeli svoje utečeno življenje. Ne da bi bilo to čutiti, ali da bi se poznalo navzven. Jaz to vem, ker sem izkušena. Obiski so pač obiski, pa če so še tako diskretni in dobronamerni. Lepo da pridejo in še lepše, ko grejo.

Imam kar nekaj izkušenj z obiski. En moj bratranec na primer, ki se je oženil v Beograd, se je ob svojih obiskih pri meni v Ljubljani vedno poudarjeno obnašal kot Srb. Da se mu streže od spredaj in od zadaj, da se mu vse plačuje, da se ga vabi ven, da se zanj doma kuha tako, kot je njemu všeč. Tudi dopust sem morala vzeti, da sem ga stregla … Oddahnila sem si vsakokrat, ko je odšel. Za proti uslugo pa, ko sem jaz prišla k njim na obisk, se je obnašal kot pravi Slovencelj, medtem ko se je pri meni zmrdoval ob vsaki pregosti ali preredki turški kavi, je tam v Beogradu sproti sešteval, koliko je porabil “na meni” … Tu, v Sloveniji sem pred kratkim naletela na en par, ki je najprej vprašal: a bi kaj? Sem rekla, no ja, kavico pa bi! Pa je ona z belim pogledala in rekla, ja, ampak midva imava samo kavomat na kasete. OK, sem bila vesela, da bom to enkrat poskusila, to bo tudi čisto v redu. Ona je pa kar stala in dahnila: ampak veš, kasete so zelooo drage! Ja pa nič, pa kozarec vode, sem rekla in to tudi dobila. Slovenceljni, ne?

Taki pač smo: cicije, kot bi rekel moj posrbljeni bratranec. Cicije, pa še kaj drugega tudi. In tile moji, ki živijo že skoraj desetletje v tujini, so se z njo zlili, kot bi bili tukaj rojeni. Prijazni, potrpežljivi, permisivni… če ti je do zalivanja, seveda, kar daj! Da bi skuhala juho? Samo če si želiš… Če hočeš, gremo s kolesi, v muzej, na ogled mesta… kupovat… Kar koli. Trdote nisem zaznala niti pri obravnavi otrok in njihovih muhavosti. Še manj pri obiskih nevzgojenih otrok s sosednjega vrta. Tim, starejši, je pravil, ko sem ga spraševala o tem, zakaj nimajo domačih nalog, da jih seveda imajo, vendar jih on naredi že v šoli. Po pouku, ko čakajo na kosilo. On jih naredi. Drugi poleg njega klepetajo in se zabavajo. Pa te to ne moti? Seveda moti, težko se koncentriram. Pa jim kaj rečeš, vprašam. Začudeno me pogleda, kot bi mu predlagala, naj si obuje superge od sošolca ali kaj takega. Vsak ima pravico, da dela, kar hoče, mi reče v svojem dialektu, ki je mešanica primorščine in angleških diftongov. In me pusti brez besed, da razmišljam o svojih nestrpnostih in spreminjanju sveta na svojo raven.

Dalo mi je misliti, predvsem v zvezi z Benom. Tistim najmlajšim, ki me je videl le enkrat doslej in ki je tri dni pred mojim prihodom spraševal: kdaj pride babica? Tistim, ki sem ga hotela osvojiti na mah, da bi si me zapomnil.

Ma, me je odklanjal in odklanjal, tulil, če sem se v avtu usedla zraven njega, me odrival na vse mogoče načine, me grdo gledal izza ogla… OK, mogoče pa otrok čuti, kadar česa ne odobravam. In sem se potegnila nazaj, nisem se več menila zanj. Potem sem začela tudi razmišljati permisivno, gledati nanj drugače … Nekega dne je sam ponudil lopar za badminton. Drugič je z mano brcal žogo, tretjič sva se igrala z legom. In potem je šlo vsak dan na bolje. Lahko upam, da ob mojem odhodu o meni ne bo čutil zoprnije, če mu bodo omenili babico. Nič ni zaleglo, ko sem mu najprej prinesla in potem še kupila škatlo lega. Zaleglo je šele, ko sva se začela skrivati po hiši, igrati v avtu igro ugani na kaj mislim…, skupaj vriskati in se režati …

Podaril mi je celo eno svojo sliko, ki jo jutri nesem s seboj.

V tem je trik: da pustiš drugim dihati po svoje. Da nehaš ocenjevati, kritizirati, primerjati, tehtati… Edino tako lahko drug ob drugem preživimo tudi pri nas, pa čeprav nas je zgodovina razdelila in nas delijo dalje z zgodovino obsedeni Slovenci. Namesto bega za kruhom ali avanturami v tujino (eden na blogu, ki ga spremljam, je o sebi zapisal, da je sicer Slovenec, a poskuša čim manj časa preživeti v Sloveniji), je mnogo več poguma potrebnega, da ostaneš doma in tu zgradiš svoj svet sreče in drobnih prijaznosti do soljudi.

Čreva, prosto po Marku Švabiću bomo izvlekli naslednjič, doma. JUH!

1 comment
  1. milan said:

    Lepo, koliko let pa povprečen človek rabi, da pride do tvojih zaključkov Lada, kdaj si ti naredila preskok ?

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Piroman

Cilj: ultra trail

fojnica revisited

A fine WordPress.com site

Avanturizem all inclusive?

The greatest WordPress.com site in all the land!

Enejev prostor

Blog z Vsebino

DAMIJAN blog

O ekonomiji in ostalem

::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

The WordPress.com Blog

The latest news on WordPress.com and the WordPress community.

%d bloggers like this: