Archive

Monthly Archives: avgust 2012

 Pravkar sem pobrisala vse pripombe, ki sem si jih naredila ob predlogu nove spletne strani za ZDUS (nevladna organizacija za upokojence, ki jo vodi dr. Kožuhova). Pobrisala preprosto zato, ker se mi zdi, da pripombe ne bodo spremenile bistva te strani, ki je po svoji tehnični plati podobna otroški hiški iz lesenih kock, po svoji vsebinski pa odbijajoče aktivistična. Tako kot se je dolga leta poznalo dnevniku Delo, da ga vodijo računalniško nepismeni ljudje, se tudi ZDUSu pozna, da odgovorni nimajo kaj dosti pojma o računalništvu, kaj šele, da bi vedeli, kaj ena taka malce modernejša spletna stran zahteva od njih in kaj vse lahko ponudi svojim obiskovalcem. Pri brskanju po spletu velja pravilo, da se ljudje nikoli več ne vrnejo na spletno stran, ki jih ni zadovoljila, Vsebinsko in oblikovno.

Pa tu ne gre za umetnost. Umetnost in internetne strani nimajo nič skupnega. Umetnost je treba iskati drugod. V Ameriki, če izvzamem nekaj megapolisov in velemest, jo je celo v muzejih težko najti.

Gledam knjige o SV predelu Amerike, kamor sodi, tam levo pod Kanado, tudi država Washington. Večina turističnih knjig ponuja poleg fotografij pokrajine številne možne izlete, peš in kolesarske poti, naravne rezervate in etnološke posebnosti. Muzeje in galerije je najbolje iskati po internetu. Morda pretiravam, ampak ljudje se v teh krajih najraje zadržujejo na prostem, če le ne dežuje. In Seattle je znan po izredno mokrem in slabem vremenu. Razen, ha-ha, če sem jaz na obisku. Potem gotovo ne dežuje. Že drugič sem tukaj avgusta, že drugič ves mesec nisem videla niti kaplje dežja. Nekdo me je, ko sem to omenila, povabil, naj pridem več krat, kajti tu so ljudje lačni sonca in modrega neba. Takrat prilezejo iz hiš, pravijo mi, da se ob takih dneh prometna konica začenja uro ali dve prej, ker ljudje lovijo sonce.

Torej, kaj počnejo, kadar je slabo vreme?

Hodijo po muzejih in galerijah? Malo verjetno. Miha me je peljal v Tacomo,

tretje mesto po velikosti v državi Washington, v resnici je kar nekaj zelo visokih nebotičnikov, ki pa so, kot povsod namenjeni pisarnam, mesto samo pa ima toliko prebivalcev kot Ljubljana, filmski festival neodvisnega filma, muzej steklarstva in zgodovinski muzej. Oba sem videla, v prvem je bila veličastna razstava italijanskega steklopihača, umetnika iz Benetk Lina Tagliapietre,

v drugem pa so ponosni lastniki mumije iz Egipta, ki jo je tja pripeljal domačin, svetovni popotnik Mason. V Tacomo je prišel malo pred koncem 19. stoletja z dvema dolarjema v žepu in je v poldrugem desetletju postal multimilijonar. Človek z vizijo, ki je znal izkoristiti ogromne količine lesa, ki so ga temnopolti delavci žagali na roke, premogovnike, bližino druge največje reke v ZDA Kolumbije, največje po količini vode, ki se izlije v Tihi ocean, na kateri proizvedejo največ električne energije … polne lososov… Skratka bogastvo na dosegu (Masonove) roke. Tacoma ga slavi kot ustanovitelja mesta, ki ji je med prvimi v ZDA zgradil cestno železnico, postavili so mu veličasten spomenik, po njem se imenujejo trgi, ulice, …. Seveda je Allen C. Mason svojo domišljijo hranil tudi z branjem in je s prijateljem poskusil v 80 dneh priti okoli sveta. Potreboval je deset dni več, tri mesece, ker je v tem času “zavil” med arheologe v Egiptu in pripeljal v Tacomo slovito mumijo, za katero je po branju hieroglifov (!) določil, da je iz časa 2000 let pr.n. št. Šele z modernim skeniranjem so ji pred kratkim določili starost: iz časa 500 let pr.n.št, poleg pa lahko prebereš tudi rodovnik, vidiš visokega egipčanskega svečenika v naravni velikosti in s forenzično obdelano glavo. Prav en lep človek, ni kaj, če je to, kar je v trugi, sarkofagu res pripadalo njemu. Kakor koli, Mason je umrl kot veliki dobrodelnik, mesta, skoraj brez ficka, ker je ves denar razdelil ljudem, ki jih je zadela naravna katastrofa.

Puget sound, ob katerem ležita Seattle in Tacoma je morda zaradi dobrega zraka in odlične vode, ki jo je mogoče piti iz pipe, postal dom številnih ljudi, ki so tukaj obogateli. Nekdanji lastnik in vodja Microsofta, Bill Gates je drugi tak primer človeka, ki je obogatel in svoje bogastvo v oporoki v celoti zapisal medicinskim raziskavam. Njegovo novo podjetje, ki domuje v dveh visokih stolpnicah sredi Seattla, ni pridobitniško, vendar se vanj zlivajo reke denarja drugih miljarderjev, ki jih je k donatorstvu naprosil Gates. (Znano je, da ga je le Steve Jobs poslal nekam). Milenko Matanovič, o katerem sem pisala pred nekaj dnevi, vodi svoj Pomegranate Center z donatorstvom občin, in vedno primakne tudi Microsoft svoj kupček. V resnici sem videla to firmo kot donatorja in podpornika številnih ljudem namenjenih prostorov in ustanov, od seattelskega akvarija, zoološkega parka, ne bom naštevala, ljudje tukaj so vajeni ne le prostovoljstva, ampak tudi darovanja, če imajo dovolj. Delavci Microsofta vsako leto naberejo sami okrog 20.000 dolarjev donacij, vsak od njih podari dan svojega dela oziroma zaslužka v dobro družbi. Na spletni strani je formular, ki ga je treba izpolniti, da bi prišel do potrebnih sredstev za umetniške ali za družbene projekte.

Pri nas? Bolje da ne razmišljam. Vem le za Anderličev Žitni most v Ljubljani, gotovo bi se našlo še kaj, prepričana sem, da nisem dovolj obveščena. Če nova vlada samo jemlje in spravlja organizacije prostovoljcev v obup, so med nami številni tajkuni, ki še ne vedo, kako lepo je dajati (čeprav so, ali bolje, ker so to, kar imajo, dobili prav od tistih, ki bi jim lahko kaj tudi vrnili. V času stiske. Nekaj lepega pač, kar bi se lahko zgodilo tudi pri nas.

 Še bomo vlekli čreva dalje, prosto po Marku Švabiću. Še osem dni.

Življenje v deželi, ki s tvojo nima skoraj nič skupnega, razen, da ljudje hodijo po dveh in imajo enake fizične potrebe kot vsi drugi na svetu (jesti, piti, spati pod streho) ni enostavno. Navade so druge, koda medsebojnih odnosov pa skrita. Koliko napak naredijo priseljenci, posebno tisti, ki ne tičijo v etnični skupini, kot to počnejo Kitajci ali Indijci pa tudi Slovenci v nekaterih krajih (Cleveland), zna povedati vsak od njih.

Če pa prideš za kratek čas, ga lomiš skoraj na vsakem koraku. Letos, drugič tukaj, ugotavljam celo vrsto pred dvema letoma spregledanih omejitev, ki preprečujejo sproščenost. Letos sem precej bolj tiho, kot sem navadno doma, ali kot sem bila na prejšnjem obisku. Letos pazim, kaj rečem, bolj gledam in razmišljam o tem, kaj vidim.

Mogoče domačini marsikaj spregledajo, če ne znaš jezika. Barbara, moja prijateljica iz Gane, to prav dobro ve. Čeprav… Gana je dežela odprtih ljudi, veselih, polnih smeha in ritma tako v jeziku kot v gibanju telesa. Natančno pred 50 leti sem tam praznovala svoj 21 rojstni dan, v družbi ganskih domačinov, priseljencev iz Toga in Zgornje Volte, kot se je takrat imenovala Burkina Fasso, pa gostujočih učiteljev iz ZDA, ki so prišli učit na univerzo v Legonu in so imeli naju s sestro za eksotični živali, ki sta prišli iz komunistične države. Kar naprej so hoteli govoriti o komunizmu, to so bili mladi ljudje, levičarji, salonski komunisti. Govorjenje o komunizmu je bilo takrat v modi. In to nama je odpiralo vrata in zameglilo vsakršne prepreke, če so kje kakšne bile. Barbara pa je prišla pol stoletja pozneje na obalo ob Akri, tam našla sebe in sonce, ples in smeh, kakršnega doma ni doživela. Ni čudno, da jo je prevzelo in je tako rekoč našla tam svoj drugi dom. In na srečo ima za sina Ladota, enega najinteligentnejših Slovencev (pri meni je med prvimi desetimi, če začnem pri Štefančiču jr. in končam pri Crnkoviču, vmes pa se nizajo vsi drugi od dr. Močnika do Kocijančiča ml.). Lado je materi odprl tisti del življenja, ki ji v Sloveniji očitno ni bil mogoč. Ljudi, ki so v Afriki našli pravi dom poznam kar nekaj. Vem na primer za Željka, ki je šel po diplomi pogledat Saharo in se ni več vrnil, razen na dopust, zdaj bi lahko pokoj užival doma, ampak ne, on je ostal tam. Predelal je skoraj vse dežele Afrike, služboval v krajih, kjer je vladala lakota in so pomoč ZN sproti požirali kruti vladarji in lokalni mogotci, živel je tudi v Tunisu in je ušel s celo glavo, zdaj dela v Burkini Fasso. Slovenec, ki bi lahko napisal knjigo, če bi hotel. Ampak najbrž je takih še kar nekaj po svetu. So tudi romantične zgodbe ljudi, ki živijo v tujini. Ko omenjam Tunis, tam živi Vili, ki se na twitterju podpisuje kot “A Slovenian in Tunisia”, na fotki pa nosi klobuk kot Humphrey Bogart v filmu Casablanca. Kar seveda samo na sebi ne govori o njegovi romantični zgodbi z Rajo, ki jo je tam srečal kot mladenič, se z njo poročil v Ljubljani, zgodba pa že desetletja teče tako, da Raja živi in dela kot ugledna zdravnica v Ljubljani, on pa živi in dela kot ugleden podjetnik v Tunisu. Zakon deluje kot ura, zgledno. Barbara, tretja iz te vrste, se na Twitterju predstavlja kot “A retired Slovenian lady found her piece of heaven by the Ghanaian beach. By opening Barbara’s village resort I am sharing it with the rest of the world.” Še ena srečno zgodba. Vsem trem je skupna ljubezen do domovine. Vsi trije so ves čas v stiku z domačimi, s prijatelji, ki so jih tukaj ohranili, Željko na Skypu, Barbara z blogi, na FB in Twitterju, Vili pa je zvest sledilec globokih umovanj Marka Crnkovića na Twitterju. Ah! Kot je rekla moja pokojna mati: enkrat Slovenec, vedno Slovenec, ne glede na to, kje živiš.

In prilagajanje mladih izseljenih družin in Slovencev v tujini se navadno kljub vsem naporom postati drugačen, vključen, neopazen (?) na koncu vendarle izkaže z vso slovansko paleto čustev, ki ne more zatajiti svojih korenin. Ki skrivoma zelo natančno sledi dogajanju doma in se zaradi njega tudi pogosto žalosti.

Tako to vidim, pa naj me obesijo tisti, ki mislijo drugače.

Čreva bom v spomin in veselje Marka Švabića vlekla dalje še 10 dni.

Nekateri rojstni dnevi minejo tako, da se jih ne spominjamo. Ne kje smo bili, ne s kom, ne kaj smo tisti dan počeli. Drugi ostanejo v spominu za dolgo in se v njem počasi spreminjajo. Sušijo ali včasih tudi nekateri pridobivajo na teži.

Moj današnji bo ostal v spominu. Ne samo zato, ker se je odvil daleč od doma, a z mojimi ljudmi, ki so mi ves dan izkazovali, kako radi me imajo. Tudi zato, ker sta Miha in Maja povabila mojega prijatelja in njegovo ženo na zgodnjo večerjo. Tako nas je bilo več za mizo, oba vnuka, ki bi ju bila vesela tudi moja stroga mati, njuno vedenje in olika sta bila brez napake. Ha, moja mati je vse svoje življenje učila vnuke lepega vedenja, svojega prvega vnuka, Vidinega Saška je tako dresirala, da je, ko se je vrnil iz Afrike, kjer je trileten preživel poldrugo leto s starimi starši, rekel očetu po prvi skupni večerji v Ljubljani: “Thank you for the lovely party!” Seveda je bil oče zgrožen, ampak take so bile pač navade tam v tropski Afriki.

Nekam veliko mi gre po glavi Afrika, Gana konkretno.

Da se vrnem k današnjemu dnevu: na večerjo sta prišla Milenko Matanovič in njegova žena Kathy. On Slovenec, svetovno znan umetnik na nam še neznanem področju in Kathy, Kalifornijka, ki ga je pred davnimi leti vzela za moža. Že na začetku sta rekla, da me bosta danes vprašala rojstno-dnevna vprašanja. In res sta me zaslišala, potem ko smo pojedli (Miha je spekel govedino na žaru, Maja je naredila borovničevo pito, tako dobro, da jo bom morala ponoviti za svoje doma, Miha pa je že včeraj zamesil in spekel potico – s pekani, pinjoli in medom, eno najboljših, kar sem jih jedla in smo jo razdevičili že včeraj, ko je bila še topla, takrat je potica po moje najboljša). Ne morem iz svoje kože: najsrečnejša sem, če lahko 1. berem in 2. kuham. V tem vrstnem redu. Torej ima hrana tudi v tem blogu posebno mesto.

Ko smo torej pojedli, sem dobila 1. vprašanje: kaj je bilo najpomembnejše v minulem letu. 2. vprašanje: kaj si želim, da bi se zgodilo v prihodnjem letu in 3. vprašanje: kako bom v napor, da bi se to zgodilo, vključila sodelovanje družine.

Hja, to zadnje vprašanje me je presenetilo, ne da bi ne imela odgovora, ampak ker je pomen družinskega sodelovanja sploh vključen. Pri nas se največkrat reče: žlahta, strgana plahta in vsi vemo, kaj to pomeni. Milenko in Kathy sta pojasnila, da svoji dve hčerki – ena od njiju je znana operna pevka – ob vsakem rojstnem dnevu vprašata ta tri vprašanja. In njuni hčeri to delata dalje v svojih družinah in na vseh rojstno-dnevnih proslavah, na katere sta povabljeni. Tri vprašanja se širijo, je rekel Milenko, ki se očitno zaveda, da so taka vprašanja pri marsikom spremenila pogled na familijarno tradicijo, po kateri se tukaj v USA izgubijo stiki med starši in otroki takoj, ko slednji odidejo v višjo šolo. Ta dežela je res ogromna, zato to ni tako čudno. Samo Washington state, v kateri je Seattle, je skoraj 20 krat večja država od Slovenije in pri tem je šele 18. po velikosti v ZDA.

In moji odgovori? Na vprašanje 1: materina smrt, na vprašanje 2: knjiga skupaj z Vido in mali biznis skupaj z obema mojima najbližjima ženskama: Bredo in Vido. Vederemo ne? Upanje ugasne zadnje. Če preživim, se bo morda kaj celo izcimilo iz teh načrtov.

V resnici je tako, da je treba izreči in potem se kaj tudi zgodi. Treba si je upati, o tem smo danes govorili, vsaj Milenko je govoril o tem, da je odšel iz takratne Juge, ker kot umetnik tam ni imel prav nobene perspektive. Milenko je bil član grupe OHO. Danes je tu v Ameriki spoštovan umetnik, svoje življenje je posvetil slikarski umetnosti in ljudem. Oboje je združil v neprofitni organizaciji Pomegranate Center, ki s pomočjo donacij in umetnikov aktivira prebivalce zanemarjenih sosesk, da skupaj zgradijo nove ali dodelajo stare družabne prostore. Pred mesecem so dokončali 132. na novo osmišljen park sredi Walla Walla v Kirklandu. Njegovo delo poznajo od Rusije do Kitajske, Evrope in Indije… Žal umetniki, ki so uspešni v tujini, niso ravno najbolj cenjeni doma. Nemo propheta in patria. (Sem vedno mislila, da je to rekel kak pameten starorimski mislec, ampak sem preverila : Biblija in to kar dva evangelista. )

Večer sva z Mihatom končala zadnja, Miha je naložil iz Amazona Cohenov film Diktator, ki se je vsaj meni zdel manj smešen od Borata. Mogoče je razlog v tem, da je film doživel cenzuro v USA, da ga lahko predvajajo. Bom videla doma, kakšen je v evropski različici, če ga gledaš v celoti.

In tako je minil ta rojstni dan, malo tudi v spominu na lanskega, ki je bil poseben, v Istri in na tistega, ki se je odvil pred 50 leti v Akri. O tem jutri. Pa o Barbari, seveda tudi.

In bomo ta čreva vlekli dalje, prosto po Marku Švabiću.

PS: me sprašujejo, kdo to je: poišči v knjižnici in se zabavaj!

Danes sem po hitrem postopku končala delo, ki sem ga prinesla s seboj. Almanah o zgodovini zveze društev upokojencev Slovenije. Napisala tudi pisemce prvi dami Slovenije, ki mi je pred časom obljubila napisati uvod o prostovoljstvu, saj se kot žena predsednika države ukvarja največ s podporo prostovoljnemu delu. Tako, kot to delajo tudi druge žene predsednikov držav. Barbare se spomnim še iz taborniških časov kot skromne in nevpadljive punce, ki se je rada smejala. Mogoče je še vedno taka, mogoče se še vedno rada smeji, mislim pa, da prav veliko priložnosti za smeh nima. Vsaj ne, če se ukvarja s prostovoljstvom.

Prostovoljstvo pri nas ni ravno bogato z dobro voljo. Te, ki delajo med upokojenci, vidijo in doživijo prej grenko plat življenja kot srečno in zabavno. A najbrž je taka narava tega dela.

Ko to primerjam s tukajšnjim prostovoljstvom, vidim veliko razliko. Tukaj se ljudje za prostovoljstvo odločajo iz etike in navade. Pri mojih so prostovoljci vsi: Maja je pravkar prevzela urednikovanje šolskega internetnega obveščevalca staršev v obliki mesečnega časnika. Njen sin je prostovoljec v šoli, to je tudi del šolskega programa in ker sodi med najboljše učence na šoli, je član kluba odličnih, ki pa seveda morajo dajati zgled, tudi s prostovoljnim delom. Miha prostovoljno dela v svojem poklicu, ravno včeraj je zvečer predaval stotinji računalniških arhitektov o etiki in potrebah nove zakonodaje pri tem poslu. Prostovoljno, brezplačno … Maja mi pravi, da je vračanje skupnosti, v kateri živiš, nekaj samo po sebi umevnega.

Na farmi, s katere smo v sredo spet prinesli dve košari zelenjave, imajo seznam prostovoljcev, ki pridejo ob določeni uri pomagat sadit, obirat, zalivat, plet … Mi imamo pa vrtičkarje, kjer vsak ljubosumno hoče svojo lopo za lopato in grablje. No, seveda, imamo tudi ljudi po vaseh, ki takoj priskočijo na pomoč pogorelcem ali takim, ki jih je prizadelo vreme. Vendar to ni isto. To sodi v okvire samaritanstva, sočustvovanja in še česa podobnega. Ampak, kdo pa brezplačno hodi naokoli pomagat kar tako, iz svoje dobre volje?

Na ZDUS-u imamo program, v katerem dela tisoče prostovoljk, ki obiskujejo starejše, doma živeče upokojence. Jih popišejo, ugotovijo, ali kaj potrebujejo in o njihovih potrebah obvestijo, seveda če obiskani dovolijo, Centre za socialno delo. Popisani listi služijo raziskavi, ki jo sproti dodeluje dr. Mateja Kožuh Novak, predsednica ZDUS-a. Podatki so koristni, vendar prostovoljno delo s starejšimi si jaz predstavljam drugače. Še posebno, ker poznam kar precej prostovoljk, ki so si ob obiskih starejših našle relativno dobro plačano delo, saj hodijo potem na dom za plačilo obiskovat in negovat take, ki to potrebujejo in finančno zmorejo. Saj jih ne obirajo, cena je bolj simbolična, vendar to ni prostovoljno delo.

Razlika je očitna tudi na drugem področju: so ljudje, ki so rojeni prostovoljci in so se pripravljeni raztrgati, da bi opravili, kar čutijo, da je treba opraviti.

Poznam en primer iz Škofje Loke, ženska, prostovoljka mi je rekla, da tako veliko dela prostovoljno s starejšimi, da ji bo zakon razpadel. Mož vse bolj nerga, ker je nikoli ni doma. Na tihem mislim, da je ravno narobe: njej zakon razpada, pa je našla vratca, skozi katera vsak dan ubeži v prostovoljno delo. Zunaj, tu na primer in tudi v Angliji in Italiji se prostovoljci dogovorijo, ne le, kaj bodo delali, ampak tudi kdaj in povedo, koliko ur na teden so pripravljeni dajati v prostovoljno delo. Pri nas tega ni, vsaj kolikor poznam ZDUS, ta del dogovora manjka, če pa je, se ga nihče ne drži. Tako imenovani strokovnjaki, ki prostovoljno delajo, se morajo prej ali slej naučiti reči NE! Če ne, jih sistem izčrpa in čez leto ali dve odidejo sami, naveličani in pogosto tudi nesrečni, z občutkom, da jim je nekje spodletelo.

Malati sliko o prostovoljstvu je neprijetno. To je namreč delo, ki se ga ne počne zaradi priznanja. Edino priznanje je notranje zadovoljstvo o tem, da si naredil nekaj dobrega za sočloveka ali družbo. Kajti več kot daješ, bolj si notranje bogat in zadovoljen. Smeh? No smeha pa spet ni bilo kaj prida.

Jutri “bomo” spet tekli. Ne vsi seveda, samo Miha, na 10K. Ta bomo je naša družinska šala: ko je moja – zdaj že pokojna – mati rodila mojo mlajšo sestro, sem vsem ponosno govorila: “Rodili smo Vido”. In smeha je bilo vedno dovolj. In je zato moja sestra Vida tako vedra in vedno za smeh.

Dost je blo, je na koncu rekla moja tašča. In prav je imela. Čreva bomo jutri vlekli dalje, prosto po Marku Švabiću (enkrat bomo tudi o njem morali kaj reči).

“I long, as does every human being, to be at home wherever I find myself.” Maya Angelou

Danes imam hudo domotožje. Mogoče zaradi preutrujenosti, mogoče zaradi spremembe vremena. Tolažim se seveda najraje s temi zunanjimi vzroki, v resnici gre za nekaj popolnoma drugega. Domotožna postanem vedno, ko se najdem.

Ta stavek mi je ostal v spominu iz davnih časov, pred pol stoletja, iz Gane, kjer zdaj živi in dela moja prijateljica Barbara. O njej kdaj drugič. O Mayi Angleou pa nisem ničesar vedela do tistega leta, ko so v Gani s prestola vrgli prvega predsednika Nkrumaha, ona pa je prišla prav v tistem času na obisk iz Amerike. Maya je danes ena najbolj znanih afro-ameriških pesnic, avtorica številnih biografij, v katerih je življenje obarvanih ljudi v Ameriki skozi lastne izkušnje prikazano tako, da jih še vedno poskušajo izriniti iz številnih konservativnih desničarskih knjižnic v USA. Maya je bila tista temnopolta ženska, ki je svojo pesem recitirala na inavguraciji Clintona.

Ne spominjam se, kaj jo je v resnici pripeljalo v Gano, takrat je morala imeti okrog 40 let, bila je lepa kot črna Afrodita, na Legonu, tamkajšnji univerzi je imela predavanje o popotovanju po svetu in notranji poti, ki jo prehodi vsak, ki je kdaj šel na pot. Prav zaradi te notranje poti šele empatično doživiš kaj lepega in krasotnega, pa tudi – dandanes še posebno – grozotnega in žalostnega. Popotovanje, pa tudi če je le turistično, je v resnici iskanje samega sebe. Če veš, po kaj greš, se včasih lahko najdeš. In potem se rodi domotožje. Ker je v resnici takrat pot končana in cilj dosežen. Stoži se ti po domu, varnosti, ustaljenih navadah.

Danes torej sem bila domotožna, osamljena in krhka. Morda se me je zato dotaknilo, kar sem videla. In danes je bilo kaj videti. Včeraj sva bila z Mihatom doma fizikalca, pospravljala sva kramo iz garaže, danes pa je bil dan za turizem. Pol ure vožnje je do centra Seattla po širokih avtocestah, ki se ponekod vijejo v dveh in celo treh nadstropjih, a so kljub temu polne avtomobilov, ki sicer ne stojijo v zamaških, ampak se pomikajo naprej (počasi se daleč pride). Nerodno za ljudi brez avtomobila. Sama na primer ne bi mogla kar zlahka priti do mesta. Morala bi prestopiti vsaj dva krat, do prvega avtobusa pa bi morala pešačiti najmanj pol ure.

Obisk opevane in povsod poudarjene znamenitosti, seattelskega arty centra, tamkajšnje centralne tržnice, umetniških galerij in vsega, kar sodi zraven – kafeterije,(popila sem celo pravi espresso!), mali bistroji, v vsakem druga etno hrana, od kitajske do ruske, vmes pa vse ostalo, prodajalne bižuterije afriških mask, orientalskih šalov in med vsem tem glasbeniki na vsakem koraku, ki se potegujejo za nekaj centov. Uličice so ozke, malce neprijetnega vonja, hiše eno ali dvonadstropne se držijo druga druge, z oken visijo dol na cesto viseče košare polne petunij vseh barv. In ker je vse to namenjeno turistom, tu ni veliko debelih ljudi, smeha in žlobudranja v vseh jezikih pa je toliko, da te kar samo nese naprej.

Dol proti vodi se spusti tista znamenita ulica, na kateri so fasade hiš prelepljene z čigumiji. Drug zraven drugega, drug na drugem se tlačijo ostanki žvečenja in posušene sline. Barvito in gnusno. Tako, kot je pač tudi naša civilizacija ali kultura, ki jo živimo in jo imamo radi ali pa jo le trpimo, ker se drugače ne da. Kosilo ob vodi, najmlajši je dobil to, kar  si je želel že ves teden: pečen krompirček s kečapom, midva pa nekaj svežega iz morja in solato.

Za krono pa zadnji korak vstran: vožnja z velikom kolesom v višave, od koder se ne voha smrad in ne vidi podrobnosti, od koder je videti le seattelski fjord in visoke nebotičnike z znamenito Iglo v ozadju.

Tako je prav: malce distance je potrebne, da človek tudi samega sebe začne zaznavati bolj s humorjem kot tragiko.

Veselo torej v naslednji dan, zdravllo je delovalo: pozornost domačih, pogovor z domovino po skypu in spet se svet vrti naprej kot prej.

Čeva bomo vlekli dalje, kot bi rekel Marko Švabić

Marjan Skumavc, slikar in žal, že pokojni kolega z Dela, tisti, ki je pisal tako zelo brano črno kroniko in  kot izza šanka izzival tragikomičnost dogajanja, kakršnega so po faksu pošiljali iz  policijske uprave o nočnih dogodkih, ta Marjan, ki je imel nekaj razstav bolj za prijatelje kot zares, eno kar v bližnjem bifeju, in ki smo ga klicali Skumi, je bil prvi, ki mi je poskušal odpreti oči.

Medtem, ko smo se mi vsi podrejali novostim tehnike in se učili novega operacijskega sistema, je on lepo dalje pisal na svoj stari predpotopni pisalni stroj. Do upokojitve ga nihče ni mogel prepričati v koristnost računalniških pridobitev. Nikoli se ni podredil, tajnice so prepisovale njegove tekste, on pa je rekel, da je prav srečen, da mu ni treba obremenjevati življenja s takimi neumnostmi, kot je računalnik. Kar nekaj njemu podobnih sem poznala in še vedno jih poznam, pravzaprav vse več, kajti večina starejših nima pravega pojma, kaj bi z elektronskimi igračami. Tisti dedek na Youtubu, ki ga kažejo, ker je za rojstni dan dobil Ipad in je mislil, da je to moderna deskica za rezanje čebule, ki se jo opere v pomivalnem stroju, je karikatura tega, kar pogosto srečujem zadnja leta.

Moja prijateljica Katarina je zadnji primer, ob katerem sem se vprašala, če ni imel Skumi vendarle prav. To je mladostna upokojenka, polna dobre volje in neumorne želje da bi svet naredila boljši in prijetnejši. Ampak, ko pride do pogovora o internetu začne gledati z belim, prav kot Skumi, da je ne zanima, mi reče in duh ji okameni. Me ne zanima, me ne boš pregovorila, ti kar takoj povem! Katarina ima seveda svoj mali telefonček, ampak v njem nobene številke, nobenega kontakta. To imam vse v beležki, reče, kar poglejva, katera bo prej našla številko od Marjane: ti v telefončku, ali jaz v blokcu! Ponavadi me premaga. Včasih me vpraša: a si danes že kaj šla v internet?

No in zdaj sem tu v Ameriki, pri mojih, družini, ki živi drugače in razmišlja drugače. Saj so pa tudi že toliko let zdoma in saj so tudi v takem biznisu, kjer brez elektronike ne moreš preživeti. (Ali pač?). V dveh letih, odkar sem bila zadnjič tu, se je veliko spremenilo. Prej triletni Ben gre čez 14 dni že v šolo. Skoraj 15-letni Tim bo čez dobro leto lahko sam vozil avto. V dnevni sobi, kjer so  prej imeli prenosne računalnike kar pod  kavči, se zdaj enako nespoštljivo valjajo razne oblike računalniških tablic, od Kindlov do Nexusa, pametnih telefonov in še česa.  Na njih je vse, kar potrebuje vsak od njih za življenje: igrice in risanke za najmlajšega, pa kuharski recepti, na primer. Kdo pa še piše v zvezek svoje recepte? Pogledaš v brskalnik in že je tu recept za, recimo jagodno torto. Pa se vprašam: zdaj verjetno vsi delajo enako jagodno torto. Moj recept pa je od moje stare češke babice in je gotovo boljši. (?). Drugi član družine vidim, bere, kaj sem včeraj napisala v blog. Tretji, najmlajši gleda risanko na Nexusu, priklopljen je na slušalke, leži in cuclja stekleničko z mlekom, to je njegov zajtrk … Družina, ki ji elektronske igrače niso tuje in, ker je glava družine v taki službi, jih imajo vedno dovolj (svežih) za sprotno rabo. Da pogledaš elektronsko pošto, facebook, in kar je še takega, da twitaš s prijatelji… vse to je pri roki, tudi na plaži ob jezeru, kjer smo bili danes popoldan.

Peljala sva se s sinom včeraj iz živalskega vrta, zadaj se je najmlajši potomec igral,  ravno pravi čas za razpravo: mati in sin. Stara in nova doba. Stari in novi standardi, pogledi na življenje in moralo in še kaj. Tretira me  z ljubeznivo spoštljivostjo, čeprav tu in tam čutim nestrpnost, seveda, saj sem proti njegovemu znanju prava tabula rasa, ki se ves čas nekaj in neuko upira. Govorila sva o (mojem) kindlu pa o Amazonu, ki mi kar naprej ponuja knjige, za katere mi ni mar. Take, ki so iz območja mojih interesov, kot jih je zabeležil Amazonov strežnik. Ona je kupila to in to, torej bi ji ponudili nekaj podobnega… Že mogoče, ampak ne, hvala. Jaz bi si rada ogledala in prebrala tudi kaj takega, ob čemer se bo moje interesno obzorje razširilo, ne pa, da  ga bo nek strežnik poslušal ukleniti v meni lasten kliše. In da to ni dobro, rečem. On pa meni pravi, da je to pač tako, da je to prisotno tudi drugod: kupuješ na primer po internetu moške čevlje, črne in potem še nogavice, bele. Pa te strežnik opozori, da to pa ne bo ravno najboljša kombinacija in ti ponudi črne. Ko potem prideva do točke, ko jaz trdim, da je to že Orwelovski svet, v katerem ni prostora za individualnost, za norost (bele nogavice s črnimi čevlji), za domišljijo, v kateri edino lahko cveti kreativnost, mi reče: ja, ampak ljudje so pa prav srečni, če jim ni treba misliti in se truditi.

Vendar pa: ali gre res za srečo v tem novem robotiziranem Orwelovskem svetu? Ali gre za nekaj povsem drugega? Spomnim se reklame: moje sanje, lepo stanovanje. Ha! To je bilo še v stari Jugi in je srečnost kot ideal že takrat bila nadvse pomembna. In ker sem zaprisežena bralka znanstvene fantastike, se spomnim stavka, ki ga reče Han Solo v Vojni zvezd:

“Ampak v življenju je še kaj več, kot je biti srečen!”

Ah, Skumi je že vedel.

Sicer pa je tu milo in sončno, ponoči sveže, čez dan kot se spodobi za prvo napoved jeseni.

Kot vedno: prosto po M. Švabiću, ta čreva bomo vlekli dalje.

Bog je sedmi dan počival. Jaz sem to storila že šesti dan in za razliko od boga poskušam nadoknadit zamujeno. Šesti dan, je bil naporen, zgodnje vstajanje in potem, uro vožnje od doma, navijanje za "naše", ki tu poteka pod geslom: Come on! ali pa Go-go-go! Naporno je bilo spremljati tekaško tekmovanje, a gotovo ne tako, kot za tiste, ki tečejo. Dva moja: vnuk in sin sta tekla. Mlajši na 5 in starejši na 10 K.  Tek je bil, kot so mi povedali, eden privlačnejših, proga je namreč popolnoma ravna, na nekdanji trasi železnice, v kraju Snoqualmie, ki je pred stoletjem in pol slovel po velikanskih  macesnih, posledično gozdarjih, ki so podirali gigantska drevesa in železnici, od česar je iz tistih časov  ostalo veliko pokopališče lokomotiv in muzej na prostem z odrezanim deblom, katerega premer je tako visok kot dvonadstropna hiša. Tu je bila postavljena tudi prva elektrarna, ki je s slapov ob mestecu Snoqualmieju dovajala v Seattle elektriko. Potem ko so prelisičili in izrinili domorodne Indijance, so za turiste uredili so muzej na prostem, prostor za fotografiranje mladoporočencev, ki kot povsod  na svetu, kdo ve zakaj, najbolj ljubijo drug drugega prav ob slapovih ... Tek kot tek, prav sram me je, da sem iz dežele, kjer vsi tečejo (razen mene) in zato o tem ne vem kaj dosti. V živo tekačev ne hodim gledat, pod domačim oknom v Ljubljani jih vidim, ko si zavezujejo tekaške čevlje, oblačijo posebne hightech majice, natikajo tiste ure za merjenje srčnega utripa in povezavo s satelitom, pripenjajo MP3 playerje pod ramo, napeljujejo žičke pod majice... Berem, da so njega dni (ne tako dolgo nazaj) imeli moški hude intimne probleme s tekom, posebno maratonci so si morali lepiti na prsne bradavice obliže in Mikropor v posebnih vzorcih, kot piše Miloš/ Milton, Notranjec iz Ljubljane v svojem dnevniku (Fotodnevnik - ena na dan). No naša dva nista imela, vsaj kolikor jaz vem, nič takega pod majico, ampak saj tek, na katerega sta se odpravila, tudi ni bil tako dolg,da bi jima obrusil ta občutljivi del telesa. Mlajši, Tim je prišel na cilj prvi v svoji tekaški skupini, čeprav je v teku čisti amater in je šele drugič obul tekaške copate. Ker trenutno bazen ne deluje in je njegov trener na dopustu, pač tudi tek prav pride. Njegov oče (moj sin) pa že leto dni brusi pete (kako napačen izraz, saj se vendar teka po prstih!) po vseh možnih progah in dolžinah, ker je to potrebno za ohranjanje zdravja, ki si ga je s sedenjem za računalnikom skoraj uničil. In postavo tudi. Zdravje se mu je vrnilo in postava prav tako, čeprav je bilo potrebno popolnoma spremeniti stil življenja od aktivnosti do prehrane. Tudi mene hranijo v tem stilu in ne sprašujejo kaj dosti, če mi je všeč. Na srečo sem zaprisežen mesojedec in je torej vse OK in še več kot to. Pozneje, zvečer, smo se  pogovarjali o nujnosti športa za življenje, o zdravi prehrani in mukah, ki jih je treba vsak teden vsaj tri krat uprizoriti, da telo deluje brez napak. Brez muke ni nič, je rekla Maja, moraš se pri športu spotiti, srčni utrip  je treba dvigniti, če ne ni nič. OK, si mislim, saj sem jaz pred pol stoletja tudi tako migala, zdaj pač malo počasneje hodim skozi življenje, popoldan rada malo spim, ker je rekla moja češka babica, da mora ženska po 60. letu vsako popoldne vsaj pol ure počivati. In vedno sem vesela medijskih zapisov o tem, da je za zdravje čisto dovolj tudi malo miganja na dan. Čez lenobo ga ni! Ampak jeseni bom kljub temu v svojem društvu upokojencev prevzela redno vadbo za starejše. Da bo manj inkontinence, bolečih hrbtenic in debelosti. No prav o slednjem bi se dalo marsikaj reči, kajti v zadnjem desetletju so dokazali, da z debelostjo nimata nič skupnega ne fizična dejavnost človeka ne dieta ali zmanjšani obroki hrane. Kako se je zgodilo, da je ameriška nacija postala tako strahotno debela, da je prava debelost postala v USA skoraj že norma za oblačilno industrijo, tako kot smo imeli nekoč mere "po jusu", ni jasno, ve pa se, da je bilo pred uvedbo pridelave žit in koruze drugače. Celo Indijanci so po spremembi prehrane postali debeli, kot žrtev civilizacije, ki je namesto zelenjave in mesa, uvedla karbohidrate: sladkorje in žita. Zdaj je drugače: tisti, ki vedo, vedo! In jedo drugače. In ne pijejo nobenega alkohola. izvedela sem pri domači mizi, da en kozarec vina pri večerji telo predeluje celih 24 ur in jetra ne počno nič drugega, kot da se ukvarjajo s tistimi nekaj kapljami alkohola. Res krasna novica za vinogradnike in ljubitelje piva in drugih žlahtnih pijač. Pri večerji imam privilegij: vedno dobim kozarec za vino, včasih, a ne vedno si tudi natočim za tri prste rdečega. Prav paše, priznam. Prosto po Marku Švabiću: tale kurja čreva bomo vlekli dalje

Piroman

Cilj: ultra trail

fojnica revisited

A fine WordPress.com site

Avanturizem all inclusive?

The greatest WordPress.com site in all the land!

Enejev prostor

Blog z Vsebino

DAMIJAN blog

O ekonomiji in ostalem

::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

The WordPress.com Blog

The latest news on WordPress.com and the WordPress community.

%d bloggers like this: