12/13 dan: Tri rojstnodnevna vprašanja

Nekateri rojstni dnevi minejo tako, da se jih ne spominjamo. Ne kje smo bili, ne s kom, ne kaj smo tisti dan počeli. Drugi ostanejo v spominu za dolgo in se v njem počasi spreminjajo. Sušijo ali včasih tudi nekateri pridobivajo na teži.

Moj današnji bo ostal v spominu. Ne samo zato, ker se je odvil daleč od doma, a z mojimi ljudmi, ki so mi ves dan izkazovali, kako radi me imajo. Tudi zato, ker sta Miha in Maja povabila mojega prijatelja in njegovo ženo na zgodnjo večerjo. Tako nas je bilo več za mizo, oba vnuka, ki bi ju bila vesela tudi moja stroga mati, njuno vedenje in olika sta bila brez napake. Ha, moja mati je vse svoje življenje učila vnuke lepega vedenja, svojega prvega vnuka, Vidinega Saška je tako dresirala, da je, ko se je vrnil iz Afrike, kjer je trileten preživel poldrugo leto s starimi starši, rekel očetu po prvi skupni večerji v Ljubljani: “Thank you for the lovely party!” Seveda je bil oče zgrožen, ampak take so bile pač navade tam v tropski Afriki.

Nekam veliko mi gre po glavi Afrika, Gana konkretno.

Da se vrnem k današnjemu dnevu: na večerjo sta prišla Milenko Matanovič in njegova žena Kathy. On Slovenec, svetovno znan umetnik na nam še neznanem področju in Kathy, Kalifornijka, ki ga je pred davnimi leti vzela za moža. Že na začetku sta rekla, da me bosta danes vprašala rojstno-dnevna vprašanja. In res sta me zaslišala, potem ko smo pojedli (Miha je spekel govedino na žaru, Maja je naredila borovničevo pito, tako dobro, da jo bom morala ponoviti za svoje doma, Miha pa je že včeraj zamesil in spekel potico – s pekani, pinjoli in medom, eno najboljših, kar sem jih jedla in smo jo razdevičili že včeraj, ko je bila še topla, takrat je potica po moje najboljša). Ne morem iz svoje kože: najsrečnejša sem, če lahko 1. berem in 2. kuham. V tem vrstnem redu. Torej ima hrana tudi v tem blogu posebno mesto.

Ko smo torej pojedli, sem dobila 1. vprašanje: kaj je bilo najpomembnejše v minulem letu. 2. vprašanje: kaj si želim, da bi se zgodilo v prihodnjem letu in 3. vprašanje: kako bom v napor, da bi se to zgodilo, vključila sodelovanje družine.

Hja, to zadnje vprašanje me je presenetilo, ne da bi ne imela odgovora, ampak ker je pomen družinskega sodelovanja sploh vključen. Pri nas se največkrat reče: žlahta, strgana plahta in vsi vemo, kaj to pomeni. Milenko in Kathy sta pojasnila, da svoji dve hčerki – ena od njiju je znana operna pevka – ob vsakem rojstnem dnevu vprašata ta tri vprašanja. In njuni hčeri to delata dalje v svojih družinah in na vseh rojstno-dnevnih proslavah, na katere sta povabljeni. Tri vprašanja se širijo, je rekel Milenko, ki se očitno zaveda, da so taka vprašanja pri marsikom spremenila pogled na familijarno tradicijo, po kateri se tukaj v USA izgubijo stiki med starši in otroki takoj, ko slednji odidejo v višjo šolo. Ta dežela je res ogromna, zato to ni tako čudno. Samo Washington state, v kateri je Seattle, je skoraj 20 krat večja država od Slovenije in pri tem je šele 18. po velikosti v ZDA.

In moji odgovori? Na vprašanje 1: materina smrt, na vprašanje 2: knjiga skupaj z Vido in mali biznis skupaj z obema mojima najbližjima ženskama: Bredo in Vido. Vederemo ne? Upanje ugasne zadnje. Če preživim, se bo morda kaj celo izcimilo iz teh načrtov.

V resnici je tako, da je treba izreči in potem se kaj tudi zgodi. Treba si je upati, o tem smo danes govorili, vsaj Milenko je govoril o tem, da je odšel iz takratne Juge, ker kot umetnik tam ni imel prav nobene perspektive. Milenko je bil član grupe OHO. Danes je tu v Ameriki spoštovan umetnik, svoje življenje je posvetil slikarski umetnosti in ljudem. Oboje je združil v neprofitni organizaciji Pomegranate Center, ki s pomočjo donacij in umetnikov aktivira prebivalce zanemarjenih sosesk, da skupaj zgradijo nove ali dodelajo stare družabne prostore. Pred mesecem so dokončali 132. na novo osmišljen park sredi Walla Walla v Kirklandu. Njegovo delo poznajo od Rusije do Kitajske, Evrope in Indije… Žal umetniki, ki so uspešni v tujini, niso ravno najbolj cenjeni doma. Nemo propheta in patria. (Sem vedno mislila, da je to rekel kak pameten starorimski mislec, ampak sem preverila : Biblija in to kar dva evangelista. )

Večer sva z Mihatom končala zadnja, Miha je naložil iz Amazona Cohenov film Diktator, ki se je vsaj meni zdel manj smešen od Borata. Mogoče je razlog v tem, da je film doživel cenzuro v USA, da ga lahko predvajajo. Bom videla doma, kakšen je v evropski različici, če ga gledaš v celoti.

In tako je minil ta rojstni dan, malo tudi v spominu na lanskega, ki je bil poseben, v Istri in na tistega, ki se je odvil pred 50 leti v Akri. O tem jutri. Pa o Barbari, seveda tudi.

In bomo ta čreva vlekli dalje, prosto po Marku Švabiću.

PS: me sprašujejo, kdo to je: poišči v knjižnici in se zabavaj!