Šesti/sedmi dan: v znamenju športa

Bog je sedmi dan počival. Jaz sem to storila že šesti dan in za razliko od boga poskušam nadoknadit zamujeno. Šesti dan, je bil naporen, zgodnje vstajanje in potem, uro vožnje od doma, navijanje za "naše", ki tu poteka pod geslom: Come on! ali pa Go-go-go! Naporno je bilo spremljati tekaško tekmovanje, a gotovo ne tako, kot za tiste, ki tečejo. Dva moja: vnuk in sin sta tekla. Mlajši na 5 in starejši na 10 K.  Tek je bil, kot so mi povedali, eden privlačnejših, proga je namreč popolnoma ravna, na nekdanji trasi železnice, v kraju Snoqualmie, ki je pred stoletjem in pol slovel po velikanskih  macesnih, posledično gozdarjih, ki so podirali gigantska drevesa in železnici, od česar je iz tistih časov  ostalo veliko pokopališče lokomotiv in muzej na prostem z odrezanim deblom, katerega premer je tako visok kot dvonadstropna hiša. Tu je bila postavljena tudi prva elektrarna, ki je s slapov ob mestecu Snoqualmieju dovajala v Seattle elektriko. Potem ko so prelisičili in izrinili domorodne Indijance, so za turiste uredili so muzej na prostem, prostor za fotografiranje mladoporočencev, ki kot povsod  na svetu, kdo ve zakaj, najbolj ljubijo drug drugega prav ob slapovih ... Tek kot tek, prav sram me je, da sem iz dežele, kjer vsi tečejo (razen mene) in zato o tem ne vem kaj dosti. V živo tekačev ne hodim gledat, pod domačim oknom v Ljubljani jih vidim, ko si zavezujejo tekaške čevlje, oblačijo posebne hightech majice, natikajo tiste ure za merjenje srčnega utripa in povezavo s satelitom, pripenjajo MP3 playerje pod ramo, napeljujejo žičke pod majice... Berem, da so njega dni (ne tako dolgo nazaj) imeli moški hude intimne probleme s tekom, posebno maratonci so si morali lepiti na prsne bradavice obliže in Mikropor v posebnih vzorcih, kot piše Miloš/ Milton, Notranjec iz Ljubljane v svojem dnevniku (Fotodnevnik - ena na dan). No naša dva nista imela, vsaj kolikor jaz vem, nič takega pod majico, ampak saj tek, na katerega sta se odpravila, tudi ni bil tako dolg,da bi jima obrusil ta občutljivi del telesa. Mlajši, Tim je prišel na cilj prvi v svoji tekaški skupini, čeprav je v teku čisti amater in je šele drugič obul tekaške copate. Ker trenutno bazen ne deluje in je njegov trener na dopustu, pač tudi tek prav pride. Njegov oče (moj sin) pa že leto dni brusi pete (kako napačen izraz, saj se vendar teka po prstih!) po vseh možnih progah in dolžinah, ker je to potrebno za ohranjanje zdravja, ki si ga je s sedenjem za računalnikom skoraj uničil. In postavo tudi. Zdravje se mu je vrnilo in postava prav tako, čeprav je bilo potrebno popolnoma spremeniti stil življenja od aktivnosti do prehrane. Tudi mene hranijo v tem stilu in ne sprašujejo kaj dosti, če mi je všeč. Na srečo sem zaprisežen mesojedec in je torej vse OK in še več kot to. Pozneje, zvečer, smo se  pogovarjali o nujnosti športa za življenje, o zdravi prehrani in mukah, ki jih je treba vsak teden vsaj tri krat uprizoriti, da telo deluje brez napak. Brez muke ni nič, je rekla Maja, moraš se pri športu spotiti, srčni utrip  je treba dvigniti, če ne ni nič. OK, si mislim, saj sem jaz pred pol stoletja tudi tako migala, zdaj pač malo počasneje hodim skozi življenje, popoldan rada malo spim, ker je rekla moja češka babica, da mora ženska po 60. letu vsako popoldne vsaj pol ure počivati. In vedno sem vesela medijskih zapisov o tem, da je za zdravje čisto dovolj tudi malo miganja na dan. Čez lenobo ga ni! Ampak jeseni bom kljub temu v svojem društvu upokojencev prevzela redno vadbo za starejše. Da bo manj inkontinence, bolečih hrbtenic in debelosti. No prav o slednjem bi se dalo marsikaj reči, kajti v zadnjem desetletju so dokazali, da z debelostjo nimata nič skupnega ne fizična dejavnost človeka ne dieta ali zmanjšani obroki hrane. Kako se je zgodilo, da je ameriška nacija postala tako strahotno debela, da je prava debelost postala v USA skoraj že norma za oblačilno industrijo, tako kot smo imeli nekoč mere "po jusu", ni jasno, ve pa se, da je bilo pred uvedbo pridelave žit in koruze drugače. Celo Indijanci so po spremembi prehrane postali debeli, kot žrtev civilizacije, ki je namesto zelenjave in mesa, uvedla karbohidrate: sladkorje in žita. Zdaj je drugače: tisti, ki vedo, vedo! In jedo drugače. In ne pijejo nobenega alkohola. izvedela sem pri domači mizi, da en kozarec vina pri večerji telo predeluje celih 24 ur in jetra ne počno nič drugega, kot da se ukvarjajo s tistimi nekaj kapljami alkohola. Res krasna novica za vinogradnike in ljubitelje piva in drugih žlahtnih pijač. Pri večerji imam privilegij: vedno dobim kozarec za vino, včasih, a ne vedno si tudi natočim za tri prste rdečega. Prav paše, priznam. Prosto po Marku Švabiću: tale kurja čreva bomo vlekli dalje

Peti dan: R2-D2 ali barbecue?

Ob pol šestih zjutraj me je iz spanja vrgel telefon. Neznana številka, stacionaren telefon iz Ljubljane. Spanec je vzel konec. Vrane so bile preglasne, sonce, ki je sijalo v vrhovih visokih smrek, takih, ki imajo veje le na vrhu, kakih 20 metrov od tal, je bilo presvetlo. Ampak blaženi hlad svežega jutra je vztrajal v zavesti, da bo dan dolg in vroč. In je res bil.

Sosedje, ki so se pred nekaj dnevi vselili v hišo nad nami, so priredili garažno prodajo. Šli smo pogledat: nekaj oblek, nekaj posode, veliko knjig, poletno branje za vsakogar, ostalo pa neopisljiva krama. Ljudje očitno ne mečejo v smeti ničesar, kar bi prišlo prav komu drugemu in bi se dalo prodati. Beda za pogledat.

Potem smo šli na farmo po jajca. Prodajajo tudi domači jabolčni sok in kis, pa borovničev (?) med in k vsemu temu dodajo še brezplačen ogled domačega videa o izdelavi soka in tako naprej. Prijazna ženska je hotela vedeti, od kod smo originally, ampak ob imenu Slovenija, je le debelo gledala. Še ni slišala. Najbrž bi lahko rekli Krahozija ali kaj drugega, bi bilo tudi dobro.

V bližini je bil kmečki sejem. Za razliko od naših, ki imajo na prodaj domače sladice in kitajsko kramo, imajo tukaj to zastavljeno drugače: igrala za otroke, band domačih glasbenikov, ki igra neopredeljive evergreene, okrog tega pa nekaj štantov.

Prvi prodaja ledeni sadni jogurt. Drugi dajejo meritev srca in tretji bi z veseljem komu narisal tatu na obraz, a žal je bilo tako vroče, da smo bili na celem sejmišču le štirje obiskovalci in en otrok (naš). Namen je bil lep, a je udaril mimo: prireditelj je želel s sejmom graditi tradicionalno komunikacijo, druženje z izobraževanjem. O čem, res ni bilo jasno, saj noben šotor ni kazal ničesar pedagoško komunikativnega. Očitno pa so pričakovali več obiska, saj je bilo na robu razstavnega prostora, puste poljane brez dreves, postavljenih 16 poljskih stranišč. No, morda je bilo zvečer vse to videti drugače. Opoldan pa je bilo prevroče celo našemu najmlajšemu, ki je kar kmalu pobegnil s peklensko vročih gumijastih igral.

Za pet dolarjev na osebo smo dobili tradicionalni kmečki prevoz od parkirišča do sejma na prikolici traktorja, s ponjavo za senco in sedeži iz slamnatih bal. Treslo je grozno, cukalo in rukalo tako, da smo skoraj dol popadali in so bili ob traktoristu – sveže pečenem vozniku starejše generacije – domači Viatorjevi šoferji videti kot bratje od Michaela Schumacherja.

Vročina je bilo res grozna, 36 v senci in ni čudno, da je beseda nanesla na ražnjiče in roštilj in barbecue. Večna tema moških, ob kateri si nisem mislila, da je mogoče toliko povedati.

Jaz, ki sem še iz stare Juge, v kateri je roštilj bil obvezen družinski artikel, če že ne na pohodih v naravo, pa vsaj na balkonu, sem mislila, da o tem vse vem: zakuriš oglje, počakaš, da se na njem naredi siva mrena, potem pa daš gor rešetko in čevapčiči so kar hitro gotovi. Kurja bedrca in svinjski kotleti, doma namočeni v paco, dišijo po dimu…

Potem pa se izkaže, da le ni vse tako enostavno in da barbecue sploh ni isto, kot roštilj (raženj po slovensko) na Balkanu.

Razlika je očitna: na ražnju se peče na zraku, nad žerjavico, na močni vročini in hitro.

Barbecue pa ravno narobe: peče se v zaprti (pokriti) posodi, na blagi vročini dima, ki ves čas obliva meso, predvsem pa počasi. Počasi! Svinjska rebrca 10 ur, svinjsko pleče 16 ur, na 100 do največ 110 stopinj Celzija, raje manj.

Na sejmu je bil razstavljen barbecue, kakršne uporabljajo za velike praznike, ko je treba speči veliko mesa. Videti je kot manjša lokomotiva, ki ima ob strani pripeto kurišče, visok dimnik … Potrebnih je bilo veliko besed, da sem doumela kuhanje v dimu in princip počasnega zaprtega dimljenja.

Zdaj bi bilo treba še dodati kako pečeno rebrce iz takega aparata, sem rekla, pa sem dobila odgovor, da sem pred dvema dnevoma jedla za Majin rojstni dan meso, ki se je nekaj ur počasi dimilo v tistem aparatu na vrtu, ki ga na tihem enačim z R2-D2, uglajenim robotom iz Vojne zvezd.

Ni kaj, vsak dan se človek kaj nauči. Barbecue, ki nima prevoda v slovenščino, torej ni roštilj. Oboje pa ima skupno točko: druženje in uživaštvo ljudi, ki znajo biti dobre volje.

Jutri imamo športni dan: tek na 10 in 5 kilometrov. Pa da vidimo.

Še bomo kurja čreva vlekli dalje, prosto po M.Š.

Četrti dan: pasja vročina, pasji park

Hemingway je imel hemoroide, zato je težko dolgo sedel in znano je, da je večino svojih romanov (ki niso ravno najkrajši) napisal stoje. Za pisalni stroj so mu naredili polico, ob kateri je stal in tipkal. Bil je tudi precej nad normalno težo in tako tipkanje je pravo garanje. Skusila na lastni koži. Tri večere sem stala ob komodi, na kateri je prenosnik in pisala. Tudi jaz sem nad normalno težo in prav žal mi je Hemingwaya, kajti jaz se lahko kadarkoli usedem in zavzamem standardno pozo, on tega ni mogel. Od stanja bolijo pete. Zelo. In tudi zoprno.

In tako je bilo danes opoldan, ko je pripekalo, kot da smo v Gani pri Ladotovi mami Barbari, polnih 34 stopinj na jasnem nebu in brez sence, pa smo se mi trije – Miha, vnuk Ben in jaz –  napotili na sprehod po mestnem parku v Redmondu, to je kraj (z lastnim županom) vzhodno od Seattla, kjer ima sicer Miha službo. Park je razdeljen na predel za sprehode, igrišča za otroke, na predel za opazovanje ptic  s pojasnjevalnimi tablami, kaj lahko vidiš, in na velik predel, ki je odprt za pasje radosti. Če bi primerjala, prostora imajo toliko, kot  ves ljubljanski Tivoli. Ta park pasjih radosti se začne ali pa konča s pralnico za pse.

Za nekaj dolarjev si tam lahko sam opereš psa. Menda stojijo v vrsti, opoldan seveda  ni bilo veliko ne ljudi ne psov, ampak nekaj se jih je pa našlo, ki so po koncu sprehoda očedili  zadovoljnega psa.Travniki za dirkanje, poti za lastnike, ki jih kličejo k sebi, potok z obilico vode, urejen tolmun s stopnicami, čez katere labradorci in in drugi vodoljubni psi skačejo za žogico … Veliko jezero v bližini je obraslo z gostim trsjem, med in nad katerim  vodi lesen mostovž dolg kak kilometer, z njega vidiš  na jezero, gliser in osmerec, na lokvanje, odseve sonca in trepetajočo vročino … Miha je za sprehod po mestu in parku obul tiste čudne copate za tek, ki imajo prste.

Od doma do Redmonda je vsaj 15 kilometrov, ki jih včasih preteče, namesto da bi se peljal. Obleko ima v nahrbtniku, je rekel, čevlje pa navadno kar obdrži tudi med službo. Tiste s prsti namreč. Je za noge bolj zdravo, bolj te sili k pravilni hoji.

Najslabše je, če stopiš najprej na peto, je rekel. In ob tem se mi moje pete smilijo, ker me bolijo (od nočnega postavanja ob predalniku) pri hoji. Poskusim hoditi tako kot on: na srednji del podplata, potem na prste in tako rekoč skoraj nič na peto. Vse to je popisano, to je res, sem tudi sama prebrala in kar hitro tudi pozabila, v tisti knjigi, ki je prevedena izšla tudi pri nas (Rojeni za tek). Utrujajoča hoja, a neboleča, mogoče se pa privadim. Je Hemingway stal na prstih, ko je pisal? Kako pozabimo, ko odraščamo, na gibe in gibanje, kakršno nam je dano ob rojstvu. Se v resnici spridimo zaradi vožnje in hoje v dobrih, mehkih obuvalih. Pozabimo, kako bi bilo treba, samo zato, ker nas nihče ne opozori.

Tako tudi pri prehrani. V Ameriki je zdaj najmodernejša pravilna in zdrava prehrana imenovana paleo. Paleolitik. Hrana, kakšno so jedli ljudje v tistem času. Ko so samo lovili in nabirali, niso pa sadili in kmetovali. Predvsem: niso poznali hrane, polne škroba. Paleo je prehrana, ki ne pozna škroba in seveda tudi sladkorja. Knjige o paleo prehrani so izrinile Montignanca in druge diete. Med recepti ne manjkajo posladki, ki uporabljajo naravno sladkobo sadja, namesto žitne moke pa najdeš kokosovo ali mandljevo moko. Naravne, neobdelane maščobe. Dieta, na podlagi katere izginja salo, če si dovolj vztrajen, seveda in se držiš navodil.

Dieta, ki ni za revne. Revni jedo veliko moke, riža in polente. Bogati pa paleo: meso in zelenjavo. Pretiravam, vem, a bistvo je tu nekje.

Jutri napovedujejo 36 stopinj. Potem se bo ohladilo. Torej preživimo jutri v senci in se posvetimo drug drugemu, pogovorom, igram in še čemu.

Prosto po Marku Švabiču: čreva bomo vlekli dalje

Tretji dan: praznovanje in začimbe

Doma na ta dan zvoni cerkev v bližini na vse kriplje, ulica je najbrž nabita z avtomobili, kajti  ta cerkev nosi sicer templjarske insignije, a je jezuitska in družinsko centrirana. Pred njo so ulico preimenovali po papežu, na njej bo stala (že odkupljena) hiša nunciata,  z mostičkom bo povezana s sosednjo, v kateri deluje tudi neka visoka cerkvena ustanova … skratka cerkveni becirk, kot mu na kratko pravijo Ljubljančani.

Na ta dan praznujemo tudi tukaj, kajti Mihatova Maja – moram pojasniti, da imamo pri nas tudi Lukatovo Majo o kateri bo tudi kdaj kaj treba napisati, pa da bo jasno za koga gre – ima rojstni dan.

Torta je v hladilniku,  kroglice iz ponesrečenega banana kruha in sesekljanimi datlji, prelite s čokolado prav tako. Kupili smo  voščilnico v knjigarni, kjer je Ben dobil čarovniško palico Harryja Potterja, jaz pa v sosednji trgovini še nove superge, kajti moje so ostale doma, v stanju, ki bi me tukaj spravilo na slab glas. Ha-ha, to je pa res nekaj! Maja mi je pravila o tako imenovanem ugledu, ko so jo po dveh letih pregovorili, da se je končno vendarle srečala z dvema Slovenkama, ki sta težili Majini prijateljici, da bi jo želeli spoznati. Maja in Miha se s Slovenci ne družita, ne zaradi odpora so Slovencev, ampak se iz principa ne družita z ljudmi, ki jima nič ne pomenijo, ne glede na jezik, ki ga govorijo. Druženje na podlagi jezika samega, je malo premalo, prevečkrat se jima je v tujini, v kateri živita zdaj že skoraj deset let, zgodilo, da jima je družba (slovenska) pustila grenak občutek razočaranja, namesto prijateljstva. No tokrat je pritisk trajal tako dolgo, da se je končno vdala in sklenila, da bo videla, kje je vzrok, da bi jo radi spoznali dve priseljenki iz domovine. Izkazalo pa se je, da ju je zanimalo samo kaj izvedeti o meni. Za Majo sta slišali, da je poročena s sinom od Lade Zei in, kako abotno! Hoteli sta vedeti kaj o njej.
Na hitro ju je dala na hladno. Vedno se najdejo taki, ki hlepijo po vrtanju v življenja ljudi, ki jih nič ne brigajo. Da bi potem imeli snov za pogovarjanje? Da bi se identificirali? Da bi si potrdili že prej izdelano mnenje ali sliko o ljudeh? Kdo bi vedel.

Popoldan smo šli nabirat na farmo zelenjavo. Sistem je preprost: če prispevaš na mesec nekaj dolarjev podpore farmi, imaš pravico vsak teden nabrati košarico ali dve zelenjave, rož in začimb. Toliko, kot  ena družina porabi v tednu dni. Kontrole o tem, koliko odneseš z gredic, ni. Imajo pa poseben predel, na katerem lahko pod vodstvom staršev  nabirajo cvetje in zelenjavo samo otroci. Da se naučijo, kaj je kaj in kako se nabira. Od bazilike na primer samo vršičke, zelje le stranske liste, sredice nikoli, blitva zunanje liste itd. itd. Rože je nabiral Tim,  drobnarijo pa Ben, mi vsi skupaj pa vse, kar je bilo za nabrat: bučke, blitva, ohrovtovi in zeljnati listi, veliko bazilike za pesto in seveda začimbe: vse od timijana do origana in od koriandra do peteršilja Našla sem celo velik grm smilja, da ne omenjam žajblja, melise, koprca, kislice …

Potem smo se doma pripravljali za obiske in praznično večerjo. K temu na vrtu bazenček za otroke, žerjavico za roštilj, meso v paco, rakce na palčke in v marinado, bananine kroglice polite s čokolado… in kar je še takega.

Prijatelji, ki so prišli, so seveda poslovni Mihatovi, ampak tudi njuni prijatelji iz Nove Zelandije, kjer sta Miha in Maja s fantoma živela prej. On je po rodu Belgijec, ona Nemka, ampak vzgojena na Novi Zelandiji in pravi da je kivijevka. Judith in Didier, pa njuni hčerkici z lasmi, kot da sta stopili iz knjige o Alici v čudežni deželi. Dolgo popoldne se je zavleklo globoko v noč, pospravljanje hrane in pomivanje pa še za kakšno uro. Smeha je bilo veliko, največ na račun teka in tekaških prigod, Judith je namreč na poti k prvemu maratonu. Bolečine, ki se pojavijo v času krize, trdi, da so samo domišljija, plod možganov, ki nočejo več… Mihatove zgodbe so drugačne: o starejši dami (lep izraz vpričo mene, ki sodim med to generacijo), ki je priskakljala mimo njega v lahnem drncu in med pogovorom s podobno staro prijateljico našla čas, da je Mihata potrepljala po rami in smejoč rekla: Good job! in odbrzela dalje, medtem ko je on sopel in razmišljal o tem, kako bi bilo lepo leči za grm in pretegniti ude.

Kar bom zdaj naredila tudi jaz, le da bo namesto grma ena udobna postelja.

P.S.: upam, da je Maji všeč slika Cerkniškega jezera pred neurjem, ki sem jo v kovčku prinesla čez carino brez težav. Milan Rot, moj sošolec, notranjski slikarski bard, – tisti, ki je “izumil” cerkniško čarovnico Ursulo, jo je pripravil za transport, preživela je odlično in zdaj sije nad kaminom v dnevni sobi. Slika namreč, ne Ursula.

Kot vedno: ta čreva bomo še vlekli dalje.

Drugi dan: Hitreje z berglo

Pot, dolga 22 ur s presedanji in čakanjem vred se je končala ob pol štirih zjutraj po našem času, po tukajšnjem v Seattlu, sem prišla tik pred večerjo. Malo preskušanja živcev na letališču ni prav nič škodilo, pregnalo je vso zaspanost in utrujenost. Miha namreč ni bil, kjer sem mislila, da bo. V resnici je bil, ampak drugje. Tam, kjer je čakal, so izstopali navadni ljudje, pozabil je, da potujem kot invalid. Kar priporočam vsakomur, ki se mora prekladati v dolgih vrstah čakajočih po aerodromih.

Je čisto enostavno, odkrila sem metodo pred dvema letoma, ko sem potovala v ZDA s pomočjo invalidske palice, bergle po domače. Tik pred potovanjem sem si na skalah zlomila prst na nogi, bolelo je zelo, ampak gipsa pa za tako reč ne dobiš. Dovolj je torej ena bergla. Po letališčih za invalide poskrbijo tako, da jih po dolgih poteh med terminali prevažajo na invalidskem vozičku, ki ga rine gor in dol in z dvigali spravlja naprej kak Gupta. Zastonj, ampak, če mu že na začetku obljubiš kaj malega, te je pripravljen hitro in varno prepeljati kamorkoli.

Kar je še lepše, invalidi imajo prednost, skozi carino in policijo gredo mimo vrste (te so ponekod dolge tudi po par sto metrov in ljudje stojijo v četveroredih. OK, pretiravam, ampak res pa je, da na sicer dokaj zoprnem vhodu v deželo, kjer se baje cedita med in mleko, invalidom, posebno ženski v letih, ne težijo z ničemer.

Kakor koli, pridem torej (se pripeljem in izstopim) na končnem odlagališču za kovčke in začnem gledati, kje je moj sin. NI ga. In ga ni in ni. In ni. Postavljam se na sredo hale, mencam in razmišljam: mogoče je pozabil? Seveda ni, si rečem, on ničesar nikoli ne pozabi, še zdaj zna na blok flavto zaigrati vse od začetka do bridkega konca – flavte namreč. Mogoče nima zapisanega časa, kdaj prispe moje letalo? Seveda ima pravi čas, tudi v glavi, saj mi je on kupil (povratno) karto. Mogoče se mu je pa kaj zgodilo? Seveda se mu ni, njemu se je vse zgodilo že do pubertete. Potem nikoli več nič posebnega. Do pubertete pa je bilo res grozno. Vsak mesec je imel razbito glavo, tako, da je bilo treba šivat, zlomljeno roko, porezane prste, ni da ni, kar se njemu ni zgodilo. Enkrat je ena mama od njegovega najboljšega prijatelja, pri katerem je prespal, dopoldan prišla vsa bleda z možem k meni domov. Sem takoj rekla: Se je Mihatu kaj zgodilo? Nemo sta prikimala. Sem vprašala: A je živ? Ja, je, živ je, sta dahnila, ampak leži v kliničnem centru. No, potem je pa vse  v redu, bomo prej kavo popili, potem ga gremo pa pogledat. Takrat je padel je v jarek z balkona njihove hiše, kar sploh ni bilo kakšno presenečenje. Nekajkrat ga je povozil avto, no, skoraj povozil, v njegovo glavo je zadelo sidro, ki ga je zalučal kapetan čolna na poti iz Zadra na Kornate, itd. itd. … Skratka, Miha je vse preživel in postal za nagrado neranljiv. Nekakšen Rambo V: ali Superman ali kaj takega. Mogoče Ahiles, ker zdaj teče. Maratonec.

Medtem, ko sem vse to razmišljala, sva se seveda zagledala, našla, zraven je prišel  moj najmlajši vnuk, saj sem rekla, da je počen na babico. (Ne bo dolgo, se mi zdi, zdaj, ko mineva drugi dan).

Evo, smo šli domov, klepetali smo do pozne noči po večerji (govedina na grilu in bučke na grilu – gril je  glavno kuharsko orodje Mihata, ki je sicer celo boljši kuhar od mene in je pravo veselje, če me pohvali, kadar mi dovolijo kaj skuhati. Letos bom lahko več krat, sta rekla Maja in Miha. Se veselim, danes sem naredila polnjene bučke in solato. Za prste obliznit! Seveda, kajti, kdor je lačen, mu je vse dobro, bi rekla Cveta, za katero sem dobila darilo za na njen grob: medaljo s prvega maratona, ki ga je Miha tekel zanjo, v njen spomin.

Vse smo torej pojedli, ker smo bili lačni, pred tem smo namreč šli na bližnjo farmo obirat borovnice. Tukaj kmetje prodajajo pridelek po nizki ceni tistim, ki si ga sami naberejo. Jutri gremo na eno drugo farmo, kjer bomo nabrali zelenjavo in zelišča (baziliko, buče in take reči). Ameriške borovnice, cela plantaža grmikov, višjih od mene, veje so se povešale od vijoličaste lepote, ki je konec jemala v naših želodcih in kanglicah, ki smo jih dobili za obiranje. Vsak svojo smo napolnili – razen Tima, ki jih je samo jedel in se jih najbrž preobjedel. Tim je moj starejši vnuk, plavalec in odličnjak, trenutno na počitnicah in zjutraj teče z očetom in ga potem ves dan pika, ker je, mladec hitronogi, seveda hitrejši. Mu je rekel včeraj, ko sta se prijavila na neko tekmo čez par dni,  naj pazi na hitrost, da se tekma ne bi končala prej, preden ne bo pritekel na cilj. Oooo!

Moje prvo jutro je bilo sveže, kakih 16 stopinj, Miha je že navsezgodaj pretekel svojih 5 milj in za  zajtrk so dajali jajca: umešana ali pa na oko. Brez kruha. Dieta, s katero je v letu dni ob teku Miha shujšal s skoraj 130 kilogramov na 85, obsega vse razen karbohidratov (moka, riž, testenine, polenta, čičerika… vse to odpade). Je pa Maja zato zame posebej spekla kruh in je bil zjutraj topel in dober, kot je lahko samo kruh.

Dosti o hrani. Sicer se tu ni skoraj nič spremenilo, hiša je še  vedno enako prijetna, hladna, zunaj je namreč opoldan krepko čez 30 stopinj, čeprav, sence so avgustovsko dolge in čiste. Vreme je res prekrasno. V letalu sem sedela z eno mlado norveško klimatologinjo, tistega tipa, ki zagrizeno verjame, da smo ljudje zakrivili ogrevanje zemlje in ozračja. Sva imeli dolgo debato o tem in o ameriških klimatologih, ki so zaradi drugačnih pogledov izgubili dobro plačano državno službo. (Pri nas je taki sploh ne dobijo, ne?. Rekla je, da so ti špekulanti navadni alternativci, kajti samo alternativci si lahko privoščijo špekulacije, da je vsega krivo naravno dogajanje v vesolju in posledično na ali v Zemlji, je rekla.

Seveda: alternativec si, če si strokovnjak z doktoratoom po možnosti, sicer pa se takim reče kar amaterji in šalabajzerji.

Vročini torej nisem ušla. Klima v avtu, hlad v hiši. Jutri ima Maja rojstni  dan, jedli bomo jagodno torto. Miha je ponujal eno drugo, ampak Maja si želi prav to torto in zdaj, mislim, da slišim spodaj, kjer je kuhinja, da že dogaja pečenje biskvita.

Zdaj grem poskusit malemu čmrlju Benu povedat pravljico. Bomo videli, če bo babica to še zmogla. Zadnjo sem si izmislila pred nekaj desetletji.

Kot je davno nekoč v Tribuni zapisal Marko Švabič: Ta kurja čreva bomo jutri vlekli dalje.

Pred odhodom

Jutri grem na dolgo pot, presedala se bom s stola na stol več kot pol dneva, ampak na koncu bom pristala pri Mihatu in Maji in dveh vnukih, od katerih me manjši, Ben, baje nestrpno pričakuje in vsak dan vpraša, koliko dni še, da pride babica Lada?

Prav nenavadno, videla sva se le dva krat: prvič pred dvema letoma, ko sem bila tam na obisku, a je njemu bilo le dobra tri leta, drugič pa za zadnji božič, ko pa tudi nisem imela kaj prida časa zanj. Zakaj torej to nestrpno čakanje na babico?

Čisto možno je, da mu beseda pomeni nekaj več kot pomenijo imena, ki jih pozna. Vsi imajo samo ime: Maja, Miha, Tim, potem pa tudi dedek je samo Lado, drugi dedek le Dušan, druga babica samo Danila. Le jaz sem babica. Bom preverila, ko pridem, imam tudi načrt. Ga bom povedala, ko se bo izjalovil. Saj pravijo, da nič ne gre tako, kot si predstavljaš, da bi moralo iti.

Popoldan smo bile pri Katji, da smo se zadnjič objele in da sta se psici malo naigrali.

Kovček je zaprt, z Bredino pomočjo sem racionalno opremljena za toplo in hladno vreme, tam v USA si bom kupila ene dobre superge, tak je načrt. Poleg tega, da imam s seboj delo, prebrati in popraviti moram zbornik od Zdusa, že zdaj mi gre po malem na bruhanje, kajti teksti so nemogoči in razmišljam samo o tem, kdo neki bo to bral?

Imama seboj  tudi Kindl, v njem pa vse od Lord of the Rings do Fifty Shades of Gray, knjige, ob kateri zardevam, ko jo berem in razmišljam o tem, kako zadrto so me (nas?) vzgojili skoraj pri vsem, kar zadeva seks. No, kdaj sem se pa s kom pogovarjala o seksu? Recimo mojem seksu s katerim od mojih številnih moških? O njihovi obdarjenosti, spretnostih, egocentričnosti, perverzijah… Je res težava v tem, da nimamo pravega besednjaka? Saj ga imamo, sproti ga izumlja in v slovensko literaturo vpeljuje Miha Remec, ampak zaprtost v intimne prostore, seksanje v temi, da o samozadovoljevanju ne govorim, to je pa pri nas, v sončnem podalpju  še vedno velik tabu. Me ima, da bi se lotila česa konkretnega v zvezi s tem. Bi pri nas tudi vžgala taka knjiga, kot je Fifty Shades of Gray?

OK, grem spat, spokam še računalnik, jutri pa dodam kaj zelo ameriškega.