8. dan: ko sem šla v internet

Marjan Skumavc, slikar in žal, že pokojni kolega z Dela, tisti, ki je pisal tako zelo brano črno kroniko in  kot izza šanka izzival tragikomičnost dogajanja, kakršnega so po faksu pošiljali iz  policijske uprave o nočnih dogodkih, ta Marjan, ki je imel nekaj razstav bolj za prijatelje kot zares, eno kar v bližnjem bifeju, in ki smo ga klicali Skumi, je bil prvi, ki mi je poskušal odpreti oči.

Medtem, ko smo se mi vsi podrejali novostim tehnike in se učili novega operacijskega sistema, je on lepo dalje pisal na svoj stari predpotopni pisalni stroj. Do upokojitve ga nihče ni mogel prepričati v koristnost računalniških pridobitev. Nikoli se ni podredil, tajnice so prepisovale njegove tekste, on pa je rekel, da je prav srečen, da mu ni treba obremenjevati življenja s takimi neumnostmi, kot je računalnik. Kar nekaj njemu podobnih sem poznala in še vedno jih poznam, pravzaprav vse več, kajti večina starejših nima pravega pojma, kaj bi z elektronskimi igračami. Tisti dedek na Youtubu, ki ga kažejo, ker je za rojstni dan dobil Ipad in je mislil, da je to moderna deskica za rezanje čebule, ki se jo opere v pomivalnem stroju, je karikatura tega, kar pogosto srečujem zadnja leta.

Moja prijateljica Katarina je zadnji primer, ob katerem sem se vprašala, če ni imel Skumi vendarle prav. To je mladostna upokojenka, polna dobre volje in neumorne želje da bi svet naredila boljši in prijetnejši. Ampak, ko pride do pogovora o internetu začne gledati z belim, prav kot Skumi, da je ne zanima, mi reče in duh ji okameni. Me ne zanima, me ne boš pregovorila, ti kar takoj povem! Katarina ima seveda svoj mali telefonček, ampak v njem nobene številke, nobenega kontakta. To imam vse v beležki, reče, kar poglejva, katera bo prej našla številko od Marjane: ti v telefončku, ali jaz v blokcu! Ponavadi me premaga. Včasih me vpraša: a si danes že kaj šla v internet?

No in zdaj sem tu v Ameriki, pri mojih, družini, ki živi drugače in razmišlja drugače. Saj so pa tudi že toliko let zdoma in saj so tudi v takem biznisu, kjer brez elektronike ne moreš preživeti. (Ali pač?). V dveh letih, odkar sem bila zadnjič tu, se je veliko spremenilo. Prej triletni Ben gre čez 14 dni že v šolo. Skoraj 15-letni Tim bo čez dobro leto lahko sam vozil avto. V dnevni sobi, kjer so  prej imeli prenosne računalnike kar pod  kavči, se zdaj enako nespoštljivo valjajo razne oblike računalniških tablic, od Kindlov do Nexusa, pametnih telefonov in še česa.  Na njih je vse, kar potrebuje vsak od njih za življenje: igrice in risanke za najmlajšega, pa kuharski recepti, na primer. Kdo pa še piše v zvezek svoje recepte? Pogledaš v brskalnik in že je tu recept za, recimo jagodno torto. Pa se vprašam: zdaj verjetno vsi delajo enako jagodno torto. Moj recept pa je od moje stare češke babice in je gotovo boljši. (?). Drugi član družine vidim, bere, kaj sem včeraj napisala v blog. Tretji, najmlajši gleda risanko na Nexusu, priklopljen je na slušalke, leži in cuclja stekleničko z mlekom, to je njegov zajtrk … Družina, ki ji elektronske igrače niso tuje in, ker je glava družine v taki službi, jih imajo vedno dovolj (svežih) za sprotno rabo. Da pogledaš elektronsko pošto, facebook, in kar je še takega, da twitaš s prijatelji… vse to je pri roki, tudi na plaži ob jezeru, kjer smo bili danes popoldan.

Peljala sva se s sinom včeraj iz živalskega vrta, zadaj se je najmlajši potomec igral,  ravno pravi čas za razpravo: mati in sin. Stara in nova doba. Stari in novi standardi, pogledi na življenje in moralo in še kaj. Tretira me  z ljubeznivo spoštljivostjo, čeprav tu in tam čutim nestrpnost, seveda, saj sem proti njegovemu znanju prava tabula rasa, ki se ves čas nekaj in neuko upira. Govorila sva o (mojem) kindlu pa o Amazonu, ki mi kar naprej ponuja knjige, za katere mi ni mar. Take, ki so iz območja mojih interesov, kot jih je zabeležil Amazonov strežnik. Ona je kupila to in to, torej bi ji ponudili nekaj podobnega… Že mogoče, ampak ne, hvala. Jaz bi si rada ogledala in prebrala tudi kaj takega, ob čemer se bo moje interesno obzorje razširilo, ne pa, da  ga bo nek strežnik poslušal ukleniti v meni lasten kliše. In da to ni dobro, rečem. On pa meni pravi, da je to pač tako, da je to prisotno tudi drugod: kupuješ na primer po internetu moške čevlje, črne in potem še nogavice, bele. Pa te strežnik opozori, da to pa ne bo ravno najboljša kombinacija in ti ponudi črne. Ko potem prideva do točke, ko jaz trdim, da je to že Orwelovski svet, v katerem ni prostora za individualnost, za norost (bele nogavice s črnimi čevlji), za domišljijo, v kateri edino lahko cveti kreativnost, mi reče: ja, ampak ljudje so pa prav srečni, če jim ni treba misliti in se truditi.

Vendar pa: ali gre res za srečo v tem novem robotiziranem Orwelovskem svetu? Ali gre za nekaj povsem drugega? Spomnim se reklame: moje sanje, lepo stanovanje. Ha! To je bilo še v stari Jugi in je srečnost kot ideal že takrat bila nadvse pomembna. In ker sem zaprisežena bralka znanstvene fantastike, se spomnim stavka, ki ga reče Han Solo v Vojni zvezd:

“Ampak v življenju je še kaj več, kot je biti srečen!”

Ah, Skumi je že vedel.

Sicer pa je tu milo in sončno, ponoči sveže, čez dan kot se spodobi za prvo napoved jeseni.

Kot vedno: prosto po M. Švabiću, ta čreva bomo vlekli dalje.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Piroman

Cilj: ultra trail

fojnica revisited

A fine WordPress.com site

Avanturizem all inclusive?

The greatest WordPress.com site in all the land!

Enejev prostor

Blog z Vsebino

DAMIJAN blog

O ekonomiji in ostalem

::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

The WordPress.com Blog

The latest news on WordPress.com and the WordPress community.

%d bloggers like this: