Šesti/sedmi dan: v znamenju športa

Bog je sedmi dan počival. Jaz sem to storila že šesti dan in za razliko od boga poskušam nadoknadit zamujeno.

Šesti dan, je bil naporen, zgodnje vstajanje in potem, uro vožnje od doma, navijanje za “naše”, ki tu poteka pod geslom: Come on! ali pa Go-go-go! Naporno je bilo spremljati tekaško tekmovanje, a gotovo ne tako, kot za tiste, ki tečejo. Dva moja: vnuk in sin sta tekla. Mlajši na 5 in starejši na 10 K.  Tek je bil, kot so mi povedali, eden privlačnejših, proga je namreč popolnoma ravna, na nekdanji trasi železnice, v kraju Snoqualmie, ki je pred stoletjem in pol slovel po velikanskih  macesnih, posledično gozdarjih, ki so podirali gigantska drevesa in železnici, od česar je iz tistih časov  ostalo veliko pokopališče lokomotiv in muzej na prostem z odrezanim deblom, katerega premer je tako visok kot dvonadstropna hiša.

Tu je bila postavljena tudi prva elektrarna, ki je s slapov ob mestecu Snoqualmieju dovajala v Seattle elektriko. Potem ko so prelisičili in izrinili domorodne Indijance, so za turiste uredili so muzej na prostem, prostor za fotografiranje mladoporočencev, ki kot povsod  na svetu, kdo ve zakaj, najbolj ljubijo drug drugega prav ob slapovih …

Tek kot tek, prav sram me je, da sem iz dežele, kjer vsi tečejo (razen mene) in zato o tem ne vem kaj dosti. V živo tekačev ne hodim gledat, pod domačim oknom v Ljubljani jih vidim, ko si zavezujejo tekaške čevlje, oblačijo posebne hightech majice, natikajo tiste ure za merjenje srčnega utripa in povezavo s satelitom, pripenjajo MP3 playerje pod ramo, napeljujejo žičke pod majice…

Berem, da so njega dni (ne tako dolgo nazaj) imeli moški hude intimne probleme s tekom, posebno maratonci so si morali lepiti na prsne bradavice obliže in Mikropor v posebnih vzorcih, kot piše Miloš/ Milton, Notranjec iz Ljubljane v svojem dnevniku (Fotodnevnik – ena na dan). No naša dva nista imela, vsaj kolikor jaz vem, nič takega pod majico, ampak saj tek, na katerega sta se odpravila, tudi ni bil tako dolg,da bi jima obrusil ta občutljivi del telesa.

Mlajši, Tim je prišel na cilj prvi v svoji tekaški skupini, čeprav je v teku čisti amater in je šele drugič obul tekaške copate. Ker trenutno bazen ne deluje in je njegov trener na dopustu, pač tudi tek prav pride. Njegov oče (moj sin) pa že leto dni brusi pete (kako napačen izraz, saj se vendar teka po prstih!) po vseh možnih progah in dolžinah, ker je to potrebno za ohranjanje zdravja, ki si ga je s sedenjem za računalnikom skoraj uničil. In postavo tudi. Zdravje se mu je vrnilo in postava prav tako, čeprav je bilo potrebno popolnoma spremeniti stil življenja od aktivnosti do prehrane. Tudi mene hranijo v tem stilu in ne sprašujejo kaj dosti, če mi je všeč. Na srečo sem zaprisežen mesojedec in je torej vse OK in še več kot to.

Pozneje, zvečer, smo se  pogovarjali o nujnosti športa za življenje, o zdravi prehrani in mukah, ki jih je treba vsak teden vsaj tri krat uprizoriti, da telo deluje brez napak. Brez muke ni nič, je rekla Maja, moraš se pri športu spotiti, srčni utrip  je treba dvigniti, če ne ni nič. OK, si mislim, saj sem jaz pred pol stoletja tudi tako migala, zdaj pač malo počasneje hodim skozi življenje, popoldan rada malo spim, ker je rekla moja češka babica, da mora ženska po 60. letu vsako popoldne vsaj pol ure počivati. In vedno sem vesela medijskih zapisov o tem, da je za zdravje čisto dovolj tudi malo miganja na dan. Čez lenobo ga ni! Ampak jeseni bom kljub temu v svojem društvu upokojencev prevzela redno vadbo za starejše. Da bo manj inkontinence, bolečih hrbtenic in debelosti.

No prav o slednjem bi se dalo marsikaj reči, kajti v zadnjem desetletju so dokazali, da z debelostjo nimata nič skupnega ne fizična dejavnost človeka ne dieta ali zmanjšani obroki hrane. Kako se je zgodilo, da je ameriška nacija postala tako strahotno debela, da je prava debelost postala v USA skoraj že norma za oblačilno industrijo, tako kot smo imeli nekoč mere “po jusu”, ni jasno, ve pa se, da je bilo pred uvedbo pridelave žit in koruze drugače. Celo Indijanci so po spremembi prehrane postali debeli, kot žrtev civilizacije, ki je namesto zelenjave in mesa, uvedla karbohidrate: sladkorje in žita. Zdaj je drugače: tisti, ki vedo, vedo! In jedo drugače. In ne pijejo nobenega alkohola. izvedela sem pri domači mizi, da en kozarec vina pri večerji telo predeluje celih 24 ur in jetra ne počno nič drugega, kot da se ukvarjajo s tistimi nekaj kapljami alkohola. Res krasna novica za vinogradnike in ljubitelje piva in drugih žlahtnih pijač.

Pri večerji imam privilegij: vedno dobim kozarec za vino, včasih, a ne vedno si tudi natočim za tri prste rdečega. Prav paše, priznam.

Prosto po Marku Švabiću: tale kurja čreva bomo vlekli dalje

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Piroman

Cilj: ultra trail

fojnica revisited

A fine WordPress.com site

Avanturizem all inclusive?

The greatest WordPress.com site in all the land!

Enejev prostor

Blog z Vsebino

DAMIJAN blog

O ekonomiji in ostalem

::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

The WordPress.com Blog

The latest news on WordPress.com and the WordPress community.

%d bloggers like this: