Peti dan: R2-D2 ali barbecue?

Ob pol šestih zjutraj me je iz spanja vrgel telefon. Neznana številka, stacionaren telefon iz Ljubljane. Spanec je vzel konec. Vrane so bile preglasne, sonce, ki je sijalo v vrhovih visokih smrek, takih, ki imajo veje le na vrhu, kakih 20 metrov od tal, je bilo presvetlo. Ampak blaženi hlad svežega jutra je vztrajal v zavesti, da bo dan dolg in vroč. In je res bil.

Sosedje, ki so se pred nekaj dnevi vselili v hišo nad nami, so priredili garažno prodajo. Šli smo pogledat: nekaj oblek, nekaj posode, veliko knjig, poletno branje za vsakogar, ostalo pa neopisljiva krama. Ljudje očitno ne mečejo v smeti ničesar, kar bi prišlo prav komu drugemu in bi se dalo prodati. Beda za pogledat.

Potem smo šli na farmo po jajca. Prodajajo tudi domači jabolčni sok in kis, pa borovničev (?) med in k vsemu temu dodajo še brezplačen ogled domačega videa o izdelavi soka in tako naprej. Prijazna ženska je hotela vedeti, od kod smo originally, ampak ob imenu Slovenija, je le debelo gledala. Še ni slišala. Najbrž bi lahko rekli Krahozija ali kaj drugega, bi bilo tudi dobro.

V bližini je bil kmečki sejem. Za razliko od naših, ki imajo na prodaj domače sladice in kitajsko kramo, imajo tukaj to zastavljeno drugače: igrala za otroke, band domačih glasbenikov, ki igra neopredeljive evergreene, okrog tega pa nekaj štantov.

Prvi prodaja ledeni sadni jogurt. Drugi dajejo meritev srca in tretji bi z veseljem komu narisal tatu na obraz, a žal je bilo tako vroče, da smo bili na celem sejmišču le štirje obiskovalci in en otrok (naš). Namen je bil lep, a je udaril mimo: prireditelj je želel s sejmom graditi tradicionalno komunikacijo, druženje z izobraževanjem. O čem, res ni bilo jasno, saj noben šotor ni kazal ničesar pedagoško komunikativnega. Očitno pa so pričakovali več obiska, saj je bilo na robu razstavnega prostora, puste poljane brez dreves, postavljenih 16 poljskih stranišč. No, morda je bilo zvečer vse to videti drugače. Opoldan pa je bilo prevroče celo našemu najmlajšemu, ki je kar kmalu pobegnil s peklensko vročih gumijastih igral.

Za pet dolarjev na osebo smo dobili tradicionalni kmečki prevoz od parkirišča do sejma na prikolici traktorja, s ponjavo za senco in sedeži iz slamnatih bal. Treslo je grozno, cukalo in rukalo tako, da smo skoraj dol popadali in so bili ob traktoristu – sveže pečenem vozniku starejše generacije – domači Viatorjevi šoferji videti kot bratje od Michaela Schumacherja.

Vročina je bilo res grozna, 36 v senci in ni čudno, da je beseda nanesla na ražnjiče in roštilj in barbecue. Večna tema moških, ob kateri si nisem mislila, da je mogoče toliko povedati.

Jaz, ki sem še iz stare Juge, v kateri je roštilj bil obvezen družinski artikel, če že ne na pohodih v naravo, pa vsaj na balkonu, sem mislila, da o tem vse vem: zakuriš oglje, počakaš, da se na njem naredi siva mrena, potem pa daš gor rešetko in čevapčiči so kar hitro gotovi. Kurja bedrca in svinjski kotleti, doma namočeni v paco, dišijo po dimu…

Potem pa se izkaže, da le ni vse tako enostavno in da barbecue sploh ni isto, kot roštilj (raženj po slovensko) na Balkanu.

Razlika je očitna: na ražnju se peče na zraku, nad žerjavico, na močni vročini in hitro.

Barbecue pa ravno narobe: peče se v zaprti (pokriti) posodi, na blagi vročini dima, ki ves čas obliva meso, predvsem pa počasi. Počasi! Svinjska rebrca 10 ur, svinjsko pleče 16 ur, na 100 do največ 110 stopinj Celzija, raje manj.

Na sejmu je bil razstavljen barbecue, kakršne uporabljajo za velike praznike, ko je treba speči veliko mesa. Videti je kot manjša lokomotiva, ki ima ob strani pripeto kurišče, visok dimnik … Potrebnih je bilo veliko besed, da sem doumela kuhanje v dimu in princip počasnega zaprtega dimljenja.

Zdaj bi bilo treba še dodati kako pečeno rebrce iz takega aparata, sem rekla, pa sem dobila odgovor, da sem pred dvema dnevoma jedla za Majin rojstni dan meso, ki se je nekaj ur počasi dimilo v tistem aparatu na vrtu, ki ga na tihem enačim z R2-D2, uglajenim robotom iz Vojne zvezd.

Ni kaj, vsak dan se človek kaj nauči. Barbecue, ki nima prevoda v slovenščino, torej ni roštilj. Oboje pa ima skupno točko: druženje in uživaštvo ljudi, ki znajo biti dobre volje.

Jutri imamo športni dan: tek na 10 in 5 kilometrov. Pa da vidimo.

Še bomo kurja čreva vlekli dalje, prosto po M.Š.

1 comment
  1. majda said:

    Draga Lada!
    Redno berem tvoj dnevnik. Ne samo, da zvem, kako si, to je tudi zabavno branje. Res si duhovita! Danes sva tudi s Petrom imela športni dan. Bilo je naporno, vendar lušno. Upam, da tudi ti na pohodu uživaš.
    Lepe pozadrave tebi in tvojim
    Majda in Petar

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Piroman

Cilj: ultra trail

fojnica revisited

A fine WordPress.com site

Avanturizem all inclusive?

The greatest WordPress.com site in all the land!

Enejev prostor

Blog z Vsebino

DAMIJAN blog

O ekonomiji in ostalem

::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

The WordPress.com Blog

The latest news on WordPress.com and the WordPress community.

%d bloggers like this: