Tretji dan: praznovanje in začimbe

Doma na ta dan zvoni cerkev v bližini na vse kriplje, ulica je najbrž nabita z avtomobili, kajti  ta cerkev nosi sicer templjarske insignije, a je jezuitska in družinsko centrirana. Pred njo so ulico preimenovali po papežu, na njej bo stala (že odkupljena) hiša nunciata,  z mostičkom bo povezana s sosednjo, v kateri deluje tudi neka visoka cerkvena ustanova … skratka cerkveni becirk, kot mu na kratko pravijo Ljubljančani.

Na ta dan praznujemo tudi tukaj, kajti Mihatova Maja – moram pojasniti, da imamo pri nas tudi Lukatovo Majo o kateri bo tudi kdaj kaj treba napisati, pa da bo jasno za koga gre – ima rojstni dan.

Torta je v hladilniku,  kroglice iz ponesrečenega banana kruha in sesekljanimi datlji, prelite s čokolado prav tako. Kupili smo  voščilnico v knjigarni, kjer je Ben dobil čarovniško palico Harryja Potterja, jaz pa v sosednji trgovini še nove superge, kajti moje so ostale doma, v stanju, ki bi me tukaj spravilo na slab glas. Ha-ha, to je pa res nekaj! Maja mi je pravila o tako imenovanem ugledu, ko so jo po dveh letih pregovorili, da se je končno vendarle srečala z dvema Slovenkama, ki sta težili Majini prijateljici, da bi jo želeli spoznati. Maja in Miha se s Slovenci ne družita, ne zaradi odpora so Slovencev, ampak se iz principa ne družita z ljudmi, ki jima nič ne pomenijo, ne glede na jezik, ki ga govorijo. Druženje na podlagi jezika samega, je malo premalo, prevečkrat se jima je v tujini, v kateri živita zdaj že skoraj deset let, zgodilo, da jima je družba (slovenska) pustila grenak občutek razočaranja, namesto prijateljstva. No tokrat je pritisk trajal tako dolgo, da se je končno vdala in sklenila, da bo videla, kje je vzrok, da bi jo radi spoznali dve priseljenki iz domovine. Izkazalo pa se je, da ju je zanimalo samo kaj izvedeti o meni. Za Majo sta slišali, da je poročena s sinom od Lade Zei in, kako abotno! Hoteli sta vedeti kaj o njej.
Na hitro ju je dala na hladno. Vedno se najdejo taki, ki hlepijo po vrtanju v življenja ljudi, ki jih nič ne brigajo. Da bi potem imeli snov za pogovarjanje? Da bi se identificirali? Da bi si potrdili že prej izdelano mnenje ali sliko o ljudeh? Kdo bi vedel.

Popoldan smo šli nabirat na farmo zelenjavo. Sistem je preprost: če prispevaš na mesec nekaj dolarjev podpore farmi, imaš pravico vsak teden nabrati košarico ali dve zelenjave, rož in začimb. Toliko, kot  ena družina porabi v tednu dni. Kontrole o tem, koliko odneseš z gredic, ni. Imajo pa poseben predel, na katerem lahko pod vodstvom staršev  nabirajo cvetje in zelenjavo samo otroci. Da se naučijo, kaj je kaj in kako se nabira. Od bazilike na primer samo vršičke, zelje le stranske liste, sredice nikoli, blitva zunanje liste itd. itd. Rože je nabiral Tim,  drobnarijo pa Ben, mi vsi skupaj pa vse, kar je bilo za nabrat: bučke, blitva, ohrovtovi in zeljnati listi, veliko bazilike za pesto in seveda začimbe: vse od timijana do origana in od koriandra do peteršilja Našla sem celo velik grm smilja, da ne omenjam žajblja, melise, koprca, kislice …

Potem smo se doma pripravljali za obiske in praznično večerjo. K temu na vrtu bazenček za otroke, žerjavico za roštilj, meso v paco, rakce na palčke in v marinado, bananine kroglice polite s čokolado… in kar je še takega.

Prijatelji, ki so prišli, so seveda poslovni Mihatovi, ampak tudi njuni prijatelji iz Nove Zelandije, kjer sta Miha in Maja s fantoma živela prej. On je po rodu Belgijec, ona Nemka, ampak vzgojena na Novi Zelandiji in pravi da je kivijevka. Judith in Didier, pa njuni hčerkici z lasmi, kot da sta stopili iz knjige o Alici v čudežni deželi. Dolgo popoldne se je zavleklo globoko v noč, pospravljanje hrane in pomivanje pa še za kakšno uro. Smeha je bilo veliko, največ na račun teka in tekaških prigod, Judith je namreč na poti k prvemu maratonu. Bolečine, ki se pojavijo v času krize, trdi, da so samo domišljija, plod možganov, ki nočejo več… Mihatove zgodbe so drugačne: o starejši dami (lep izraz vpričo mene, ki sodim med to generacijo), ki je priskakljala mimo njega v lahnem drncu in med pogovorom s podobno staro prijateljico našla čas, da je Mihata potrepljala po rami in smejoč rekla: Good job! in odbrzela dalje, medtem ko je on sopel in razmišljal o tem, kako bi bilo lepo leči za grm in pretegniti ude.

Kar bom zdaj naredila tudi jaz, le da bo namesto grma ena udobna postelja.

P.S.: upam, da je Maji všeč slika Cerkniškega jezera pred neurjem, ki sem jo v kovčku prinesla čez carino brez težav. Milan Rot, moj sošolec, notranjski slikarski bard, – tisti, ki je “izumil” cerkniško čarovnico Ursulo, jo je pripravil za transport, preživela je odlično in zdaj sije nad kaminom v dnevni sobi. Slika namreč, ne Ursula.

Kot vedno: ta čreva bomo še vlekli dalje.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Piroman

Cilj: ultra trail

fojnica revisited

A fine WordPress.com site

Avanturizem all inclusive?

The greatest WordPress.com site in all the land!

Enejev prostor

Blog z Vsebino

DAMIJAN blog

O ekonomiji in ostalem

::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

The WordPress.com Blog

The latest news on WordPress.com and the WordPress community.

%d bloggers like this: