Drugi dan: Hitreje z berglo

Pot, dolga 22 ur s presedanji in čakanjem vred se je končala ob pol štirih zjutraj po našem času, po tukajšnjem v Seattlu, sem prišla tik pred večerjo. Malo preskušanja živcev na letališču ni prav nič škodilo, pregnalo je vso zaspanost in utrujenost. Miha namreč ni bil, kjer sem mislila, da bo. V resnici je bil, ampak drugje. Tam, kjer je čakal, so izstopali navadni ljudje, pozabil je, da potujem kot invalid. Kar priporočam vsakomur, ki se mora prekladati v dolgih vrstah čakajočih po aerodromih.

Je čisto enostavno, odkrila sem metodo pred dvema letoma, ko sem potovala v ZDA s pomočjo invalidske palice, bergle po domače. Tik pred potovanjem sem si na skalah zlomila prst na nogi, bolelo je zelo, ampak gipsa pa za tako reč ne dobiš. Dovolj je torej ena bergla. Po letališčih za invalide poskrbijo tako, da jih po dolgih poteh med terminali prevažajo na invalidskem vozičku, ki ga rine gor in dol in z dvigali spravlja naprej kak Gupta. Zastonj, ampak, če mu že na začetku obljubiš kaj malega, te je pripravljen hitro in varno prepeljati kamorkoli.

Kar je še lepše, invalidi imajo prednost, skozi carino in policijo gredo mimo vrste (te so ponekod dolge tudi po par sto metrov in ljudje stojijo v četveroredih. OK, pretiravam, ampak res pa je, da na sicer dokaj zoprnem vhodu v deželo, kjer se baje cedita med in mleko, invalidom, posebno ženski v letih, ne težijo z ničemer.

Kakor koli, pridem torej (se pripeljem in izstopim) na končnem odlagališču za kovčke in začnem gledati, kje je moj sin. NI ga. In ga ni in ni. In ni. Postavljam se na sredo hale, mencam in razmišljam: mogoče je pozabil? Seveda ni, si rečem, on ničesar nikoli ne pozabi, še zdaj zna na blok flavto zaigrati vse od začetka do bridkega konca – flavte namreč. Mogoče nima zapisanega časa, kdaj prispe moje letalo? Seveda ima pravi čas, tudi v glavi, saj mi je on kupil (povratno) karto. Mogoče se mu je pa kaj zgodilo? Seveda se mu ni, njemu se je vse zgodilo že do pubertete. Potem nikoli več nič posebnega. Do pubertete pa je bilo res grozno. Vsak mesec je imel razbito glavo, tako, da je bilo treba šivat, zlomljeno roko, porezane prste, ni da ni, kar se njemu ni zgodilo. Enkrat je ena mama od njegovega najboljšega prijatelja, pri katerem je prespal, dopoldan prišla vsa bleda z možem k meni domov. Sem takoj rekla: Se je Mihatu kaj zgodilo? Nemo sta prikimala. Sem vprašala: A je živ? Ja, je, živ je, sta dahnila, ampak leži v kliničnem centru. No, potem je pa vse  v redu, bomo prej kavo popili, potem ga gremo pa pogledat. Takrat je padel je v jarek z balkona njihove hiše, kar sploh ni bilo kakšno presenečenje. Nekajkrat ga je povozil avto, no, skoraj povozil, v njegovo glavo je zadelo sidro, ki ga je zalučal kapetan čolna na poti iz Zadra na Kornate, itd. itd. … Skratka, Miha je vse preživel in postal za nagrado neranljiv. Nekakšen Rambo V: ali Superman ali kaj takega. Mogoče Ahiles, ker zdaj teče. Maratonec.

Medtem, ko sem vse to razmišljala, sva se seveda zagledala, našla, zraven je prišel  moj najmlajši vnuk, saj sem rekla, da je počen na babico. (Ne bo dolgo, se mi zdi, zdaj, ko mineva drugi dan).

Evo, smo šli domov, klepetali smo do pozne noči po večerji (govedina na grilu in bučke na grilu – gril je  glavno kuharsko orodje Mihata, ki je sicer celo boljši kuhar od mene in je pravo veselje, če me pohvali, kadar mi dovolijo kaj skuhati. Letos bom lahko več krat, sta rekla Maja in Miha. Se veselim, danes sem naredila polnjene bučke in solato. Za prste obliznit! Seveda, kajti, kdor je lačen, mu je vse dobro, bi rekla Cveta, za katero sem dobila darilo za na njen grob: medaljo s prvega maratona, ki ga je Miha tekel zanjo, v njen spomin.

Vse smo torej pojedli, ker smo bili lačni, pred tem smo namreč šli na bližnjo farmo obirat borovnice. Tukaj kmetje prodajajo pridelek po nizki ceni tistim, ki si ga sami naberejo. Jutri gremo na eno drugo farmo, kjer bomo nabrali zelenjavo in zelišča (baziliko, buče in take reči). Ameriške borovnice, cela plantaža grmikov, višjih od mene, veje so se povešale od vijoličaste lepote, ki je konec jemala v naših želodcih in kanglicah, ki smo jih dobili za obiranje. Vsak svojo smo napolnili – razen Tima, ki jih je samo jedel in se jih najbrž preobjedel. Tim je moj starejši vnuk, plavalec in odličnjak, trenutno na počitnicah in zjutraj teče z očetom in ga potem ves dan pika, ker je, mladec hitronogi, seveda hitrejši. Mu je rekel včeraj, ko sta se prijavila na neko tekmo čez par dni,  naj pazi na hitrost, da se tekma ne bi končala prej, preden ne bo pritekel na cilj. Oooo!

Moje prvo jutro je bilo sveže, kakih 16 stopinj, Miha je že navsezgodaj pretekel svojih 5 milj in za  zajtrk so dajali jajca: umešana ali pa na oko. Brez kruha. Dieta, s katero je v letu dni ob teku Miha shujšal s skoraj 130 kilogramov na 85, obsega vse razen karbohidratov (moka, riž, testenine, polenta, čičerika… vse to odpade). Je pa Maja zato zame posebej spekla kruh in je bil zjutraj topel in dober, kot je lahko samo kruh.

Dosti o hrani. Sicer se tu ni skoraj nič spremenilo, hiša je še  vedno enako prijetna, hladna, zunaj je namreč opoldan krepko čez 30 stopinj, čeprav, sence so avgustovsko dolge in čiste. Vreme je res prekrasno. V letalu sem sedela z eno mlado norveško klimatologinjo, tistega tipa, ki zagrizeno verjame, da smo ljudje zakrivili ogrevanje zemlje in ozračja. Sva imeli dolgo debato o tem in o ameriških klimatologih, ki so zaradi drugačnih pogledov izgubili dobro plačano državno službo. (Pri nas je taki sploh ne dobijo, ne?. Rekla je, da so ti špekulanti navadni alternativci, kajti samo alternativci si lahko privoščijo špekulacije, da je vsega krivo naravno dogajanje v vesolju in posledično na ali v Zemlji, je rekla.

Seveda: alternativec si, če si strokovnjak z doktoratoom po možnosti, sicer pa se takim reče kar amaterji in šalabajzerji.

Vročini torej nisem ušla. Klima v avtu, hlad v hiši. Jutri ima Maja rojstni  dan, jedli bomo jagodno torto. Miha je ponujal eno drugo, ampak Maja si želi prav to torto in zdaj, mislim, da slišim spodaj, kjer je kuhinja, da že dogaja pečenje biskvita.

Zdaj grem poskusit malemu čmrlju Benu povedat pravljico. Bomo videli, če bo babica to še zmogla. Zadnjo sem si izmislila pred nekaj desetletji.

Kot je davno nekoč v Tribuni zapisal Marko Švabič: Ta kurja čreva bomo jutri vlekli dalje.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Piroman

Cilj: ultra trail

fojnica revisited

A fine WordPress.com site

Avanturizem all inclusive?

The greatest WordPress.com site in all the land!

Enejev prostor

Blog z Vsebino

DAMIJAN blog

O ekonomiji in ostalem

::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

The WordPress.com Blog

The latest news on WordPress.com and the WordPress community.

%d bloggers like this: